Kalifornijski metalci Machine Head so že od svojih začetkov kamen spotike. Mogoče ne gre za tako poznano skupino, kot so to »Veliki štirje«, pa vendar je vsak album izjemno pričakovan. In prav z vsakim albumom skupina dobi nove oboževalce, nekaj pa jih tudi izgubi, ker se skupina rada stilsko preobrazi. V svoji karieri se je dotaknila marsikaterega stila, nikoli ni šla v ekstreme, a s kombiniranjem določenih žanrov je postala nekaj unikatnega in prepoznavnega.
Za aktualni izdelek Catharsis je bilo tako kot za prejšnje albume prisotno podobno govoričenje, kar je pri Machine Head redna praksa. Skupine po navadi napišejo, da bo novi album najboljši, pri Machine Head je vedno zraven prisoten cel roman iz strani vodje skupine Robba Flynna. Tokrat je celo napovedal, da album ne bo znan kot najbolj udaren in močan MH izdelek. Torej, sprememba! Flynn je poudaril, da bo album bolj melodično obarvan, imel pa bo tudi skladbe v stilu albuma The Burning Red, vendar s produkcijo zadnjih albumov. Machine Head se torej vračajo v nu metal, kar nekako ne daje dobrih obeti.
Album ponuja kar 15 skladb s končno dolžino okoli 75 minut, kar je za Machine Head krepko nad povprečno dolžino ostalih albumov. Obenem pa to kar kliče po kakšnih fillerjih, čeprav če je skupina pridno ustvarjala zadnja tri leta, se lahko obeta tudi kakšno presenečenje.
Catharsis se odpre relativno solidno in udarno s skladbo Volatile. Ne gre sicer za epsko in udarno otvoritveno skladbo, pa vendar s svojo udarnostjo in hitrostjo solidno odpre to dolgo stvaritev skupine. Težava je v tem, da Volatile zveni nekam znano. Začetek spominja na skladbo Cleansation od Chimaire, v nadaljevanju pa se pojavi predel, ki spominja na Surfacing od Slipknot. Machine Head že v začetku delujejo rahlo neizvirni, kaj novega izumit tu je postala cela umetnost. Za dodatek pa je prisotno družbeno kritično besedilo, ki je nekje na ravni Ektomorf. Sledi naslovna skladba, ob kateri je bila metalska skupnost na internetu hudo razburjena. Skladba je zasanjana, melodična, refren je lep, udarnosti je premalo, a kot celota zadeva funkcionira. Po drugi strani se čuti drugačnost, čeprav je simpatiziranje s skupinami tipa Bullet For My Valentine kar očitno. Nič pretirano novega, metalcore so MH osvojili že leta 2003. Skladba Beyond The Pale je bila prva objavljena, internetna riff policija je takoj zaznala, da si je glavni riff skupina sposodila pri skladbi »Love?« od Strapping Young Lad. Če se odmisli glaven očitek, je skladba precej tipična za skupino s svojo groovy udarnostjo in solidno solažo Phila Demmela. Pri skladbi California Bleeding pa se lepo zatakne. S svojo poskočno numetalsko naravnanostjo spominja na tiste MTV-hit nu metalske skladbe skupine, kot sta skladbi From This Day in American High. S California Bleeding deluje, kot da sta omenjeni skladbi dobile končno svoj zaključek in smiselno trilogijo. S Triple Beam se potencial albuma še vedno zgublja. Prisoten je sicer občutek nostalgije, ker spominja na rap metal iz devetdesetih v stilu Biohazard ipd. Vsekakor bi bila zadeva prebavljiva, če ne bi Flynn preveč poudarjal svoje jeze z najstniškimi besedili, ker inštrumentalno je zadeva zelo poslušljiva. Klišejskost se nadaljuje s Kaleidoscope, ki sicer sprva obeta z nažigaštvom, a z besedilom in refrenom skladba izgubi potencial. No, vrh patetike je dosežen s skladbo Bastards, ki stilsko spominja na keltski punk v stilu Dropkick Murphys ipd. Gre za precej šokantno zadevo, ki je prizadela praktično vse oboževalce skupine.
Verjetno je na točki »Bastards« marsikateri poslušalec nad albumom že obupal, a pojavi se upanje. Machine Head so naredili preveč odklonov, poskusili so tudi nekaj novega, kar pa je precej v neskladju s prejšnjimi albumi. Upanje se pojavi torej s Hope Begets Hope, ki ponudi precej močno godbo v stilu albuma Through the Ashes of Empires, podobno je s skladbo Screaming at the Sun, ki pa je zgolj povprečna. MH so poprej pokazali, da zna skladbe tudi baladno obarvati, tokrat ponudijo Behind the Mask, ki je v celoti akustična in temu primerno osladna. Več kot očitno je, da so Machine Head s krajšimi skladbami in balado tokrat resnično ciljali na večjo publiko. Trenutno kaže, da se ta poteza ni izplačala.
Po Behind the Mask se godba konkretno zasuka. Machine Head presenetijo s skladbo Heavy Lies The Crown, ki je sicer najdaljša na albumu, a kakor je pri Machine Head znano, je skupina sposobna narediti zanimivo dolgo skladbo, ki se počasi stopnjuje, dokler na neki točki ne eksplodira. In tako je poslušalec deležen najbolj agresivne godbe na albumu, ki je bila skozi ves izdelek pogrešana. MH še niso rekli zadnje, kar se dodatno potrdi z naslednjimi tremi skladbami. Tu še posebej izstopa Grind You Down, ki ponudi pravo našusirano godbo z močnim breakdownom. Zadnja tretjina albuma je vsekakor neki, kar izboljša splošen slab vtis.
Catharsis Machine Head sklenejo z Eulogy, ki s svojo temačnostjo porine udarnost nazaj, zato da je v ospredju atmosfera. Za primerjavo zadeva spominja na zaključno skladbo albuma The Burning Red. Zaključek je spodoben, a ne presega tistih epskih zaključkov na prejšnjih albumih.
Catharsis ima kar nekaj težav. Zadeva je preprosto predolga, kar rezultira v fillerjih, katerih je preveč. Nekatere skladbe bi enostavno lahko izpustili in jih vključili v sekcijo »b-side« ter jih ponudili kot bonus skladbe. Druga težava je v tem, da MH tokrat niso ravno vedeli, kaj bi radi povedali. Ni moč začutiti rdeče niti, vseskozi se pojavljajo vzponi in padci. Skladbe imajo dobre predele, a kot celota ne prepričajo. Je pa logično, da je skupina želela narediti neki drugačnega, zatorej toliko več melodike in več vokalnih harmonij. Drugačnost še ne pomeni, da je avtomatsko slabo, predvsem deluje izgubljeno. Še vedno pa je prisoten značilen MH zvok, ki ga skupina vzdržuje zadnjih 15 let. Inštrumentalno zadeva ne peša. Ritem sekcija je še vedno suverena, kitare ponudijo obilo močnih riffov, »cvilkoti« (pinch harmonics) ne izostajajo, solaže pa se lepo vklopijo v skladbe, za kar je zaslužen sposoben kitarist Phil Demmel. Kar pa ne prepriča, so besedila in vokal. Robb Flynn, ki je lansko leto dopolnil 50 let, nima več prave moči, veliko refrenov deluje posiljeno. Pri besedilih pa je več kot očitno, da so tudi nanj začela vplivati socialna omrežja in z njimi povezana vsa negativnost, zato Flynn deluje mnogokrat kot užaljen najstnik. Tu se zgolj upa, da gre (ponovno) za fazo.
S Catharsis, ki ima vzpone in padce, so Machine Head veliko tvegali. Skupina namreč ni ponovila prejšnjega albuma, poskusila je tudi nekaj novega in drugačnega, kar pa za mnoge ni privlačno. Catharsis se lahko šteje kot napako ali pa kot drzen poskus. Čas bo povedal, ali se je ta poteza izplačala.
na vrh