Jethro Tull: Catfish Rising

Neuničljivemu Ianu Andersonu je potem, ko je skozi leta znotraj koncepta svoje skupine preizkusil skoraj vse pomembnejše glasbene zvrsti (od bluesa, hard rocka, prog rocka, folk rocka, elektronike, sinth popa, itd) do začetka 90-ih začelo pošteno zmanjkovati idej. Po dveh solidnih hard rockersko usmerjenih albumih, ki sta po neuspešnem elektronskem eksperimentu povrnila zaupanje dolgoletnih fanov v skupino, se je Ian nekajkrat popraskal po košati bradi in se odločil, da je napočil čas, da se tudi oni vrnejo k svojim glasbenim koreninam, kjer so začeli konec 60-ih; se pravi k blues rocku. Vsaka odločitev k vračanju v preteklost je za sleherno progresivno rockovsko skupino ponavadi precej tvegan korak,
saj bolj kot ne predstavlja nek korak nazaj oz. regresijo. A, ko ti enkrat po dolgih letih ustvarjanja inovativne glasbe zmanjka novih idej in zagona obenem pa veš, da ne moreš več računati na komercialni uspeh (»Crest Of a Knave« (1987) je bil pač edinstven, neponovljiv paradoks) ponavadi začneš gojiti neko nostalgijo do svojih prvih glasbenih korakov na katerih si potem vse izgradil. Samo v tem kontekstu lahko razumem to Ianovo precej nedobrodošlo potezo, katere končen rezultat je eden izmed njihovih najmanj navdahnjenih ter enoličnih albumov, čeprav je daleč od tega, da bi bil slab (ta » čast« edinega slabega albuma v njihovi zgodovini pripada katastrofalnemu »Under Wraps«, 1984).

»Catfish Rising« je prav gotovo njihov najbolj blues rockovsko usmerjen album po pradavnem prvencu »This Was« (1968). Kljub temu razlika med njima ne bi mogla biti večja. Medtem, ko se je kultni prvenec, ki je sovpadal s tedanjim vzponom blues rocka »modrih oči« šibil od duhovitosti in ustvarjalnega žara mlade skupine, Jethro Tull na tem albumu po večini zvenijo neinspirirano in celo rahlo izčrpano vštevši računico, da nikoli niso ravno blesteli kot blues band (pravzaprav tudi nikoli niso igrali tisti bazičen blues rock). Na albumu boste morali s povečevalnim steklom iskati njihove tradicionalne in priljubljene elemente; precejšnjo pomanjkanje keltskih folk elementov ali simfonike; tam kjer se pojavijo so ponavadi boljši trenutki albuma. Akustičnih trenutkov prav tako ni ravno v izobilju. Sem in tja je sicer zaslediti tudi zelo dobro uporabo mandoline in mandole, to pa je tudi vse v smeri folk rocka. Če odštejemo njegovo sodelovanje na treh skladbah na naslednjem albumu je to poslednji album za dolgoletnega basista Davea Pegga (obenem je bil tudi član Fairport Convetnion) za katerega je bil ta album najdlje kolikor se je v svoji karieri približal blues rocku. Po pravici povedano je ravno njegov bas to pot nerazumljivo medel zato ne preseneča, da ga je za tri skladbe (»medtem, ko si je pral lase«, kot je v knjižici duhovito navedel Ian, ki dobro ve da ima Dave bolj malo las za pranje) moral nadomestiti kar njegov sin Matt. Pomembno pridobitev je predstavljal prihod izvrstnega klaviaturista Andya Giddingsa, ki pa tu igra klaviature zgolj na treh skladbah. Vselej izvrstni Martin Barre, kateri je spet dobil dosti manevrskega prostora, ni ravno domač v vlogi blues kitarista in to se na albumu hitro opazi. Večinoma se drži svojih prepoznavnih hard rock rifov in pasaž. Kadar se odloči za kakšno bolj v blues usmerjeno solažo izpade dokaj zadržano. Ianova besedila so posebna vrste zgodba saj tokrat vsebujejo nenavadno število seksualnih aluzij (celo za Ianove razmere), večina izmed njih cilja predvsem na tipičen, patetičen ameriški vsakdanjik, kar je v konceptu britanske skupine, ki jo je vselej odlikoval črn humor kar dobrodošlo. Ian je s svojim vragolijami na flavti (odigral pa je tudi večino akustičnih kitar in ponekod nadomeščal določene, tisti hip nedosegljive inštrumentaliste; mandolina je tokrat končno uporabljena kot eden glavnih inštrumentov) tudi tokrat glavni razlog, da album kljub precejšnji povprečnosti ne more izpasti slab. Njegov vokal se je kljub temu, da nikoli ni bil več tak kot nekoč, opazno popravil in ne zveni več kot klon Marka Knopflerja. Omrtvičenje nekdanjega razpona je uspel kar dobro zakriti v tisto njegovo duhovito zavijanje in zategovanje, ki ga dela tako drugačnega od ostalih rock pevcev.

Na albumu, kljub njihovemu velikemu številu, ni kakih posebej izstopajočih skladb, ki bi poslušalca uspele v trenutku očarati. Večina izmed njih je precej povprečnih, kratkih (z izjemo »White Innocence), položenih v »down on the road« blues motivih ter ritmično sorodnih (Doane Perry se tokrat na bobnih ni kdo ve kako pretegnil). Na njem ni poslastic vendar tudi ne kakšnih polomij. Večinoma prevladuje neko sivo povprečje. Že uvodni »This Is Not Love« napove, kakšna bo večina albuma. Pocestni, pozibavajoč ala ZZ Top ritem, v ozadju je celo po dolgem času slišati tudi hammondke ter prepoznavni sarkastični vokal v refrenu. Sočne Ianove pasaže na flavti in Martinovi hard rock prijemi so tisti, ki jo držijo nad gladino. »Occasional Demons« vsebuje barski blues motiv, nekaj solidnih akustičnih okraskov in izvrstno predstavo na flavti. Ritem je zelo blizu tistemu, značilnemu za Dire Straits, kar velja za kar nekaj del na albumu. Humoreska »Roll Yer Own« je eden izmed najbolj čudaških blues eksperimentov na albumu. Spet sila preprost, precej dolgočasen, pozibavajoč ritem in blues (skoraj country) motiv na akustični kitari. Če ne bi bilo znotraj duhovite Ianove solaže na flavti bi najbrž kar zaspal med poslušanjem. Prej kot ne nalašč, Ian tu zveni kot kak star pijanček, ki se je pravkar zbudil v gostilni sredi puščave. Možakar se je sicer že večkrat rad delal norca iz samega sebe, no to je eden hujših primerov. Hard blues rocker »Rocks On the Road« je eno izmed opaznejših del na albumu, čeprav precej spominja na nekatera dela s prejšnjih dveh albumov (spet izrazita podobnost z motivi značilnimi za Dire Straits). Če ne drugega vsebuje v drugem delu zelo soliden simfoničen aranžma na klaviaturah in flavti, ki bo všeč večini tradicionalnih ljubiteljev skupine. Občudovati gre tudi zelo dobri zaključni solaži na flavti in kitari. Vzdušje je tokrat za spremembo spet na visoki ravni.

Ambiciozno zastavljeni »Sparrow On the Schoolyard Wall« vsebuje dokaj zanimiv, folk rockerski uvodni motiv, dokler ne zapade v pretirano ritmično enoličnost. Tu se nazorno sliši koliko je Ianov vokal izgubil na nekdanji prožnosti. Akustični aranžmaji so sicer tradicionalno dobri, ne manjka tudi sočen duel med električno kitaro in flavto, vendar Jethro Tull zmorejo veliko več kot nudi ta skladba. »Thinking Round Corners« je po drugi strani precej bolj duhovit in razmeroma posrečen eksperiment med bluesom in folkom. Ianov spakljivi vokal (precej v tistem »krmežljavem« stilu, kakor je pel na večini njihovega debitantnega albuma) se dobro poda na izvrsten folk motiv na flavti, ki spet spominja na boljše trenutke iz zgodovine skupine. Če bi bilo več skladb na albumu v tem stilu bi bil po mojem mnenju veliko boljši. »Still Loving You Tonight« je po drugi strani ena najbolj dolgočasnih blues balad, kar so jih kdaj ustvarili (na srečo je teh manj kot pet prstov na roki). Ne pomaga niti izvrstna mandolina, lep motiv na akustični kitari, niti romantičen simfonični aranžma. Besedilo je vredno posmeha za skupino kot so Jethro Tull in prav groteskno je slišati, ko Ian s svojim spakljivim vokalom poje neke romantične verze (če je bila to namerna humoreska potem ni uspela). »Doctor To My Desease« je spet bolj v sferah tistega kar večina pričakuje od (sodobnejših) Jethro Tull - potentna energija, odločen, duhovit hard rockerski rif, nabrušena flavta in sarkastičen vokal strička Andersona. Končno si privoščijo tudi zelo dobre prehode in ritmična menjavanja medtem, ko Martinova kitara ves čas struži kot naoljen stroj skozi okraske na flavti in hammond orglah.

Tudi »Like a Tall Thin Girl«, kjer se spet očitneje podajo v folk rock, je eden izmed bolj navdahnjenih trenutkov albuma (pustimo vnemar katastrofalno besedilo, polno seksualnih aluzij, čeprav osebno nimam prav nič proti dekletom v opisanih merah). Tokrat je Ian v sodelovanju s starim folk rock pajdašem Peggom ustvaril zanimiv keltski motiv na mandolini in ga podložil z zelo razgibanim ritmom. Če ne bi vseboval odlične solaže na flavti se te skladbe ne bi sramovali niti Peggovi Fairport Convention. »White Innocence« je z več kot sedmimi minutami najdaljše delo na albumu, nek precej neuspešen eksperiment v smeri prog rocka oz. poskus ustvariti nekaj podobnega kot »Budapest«. Po drugi strani vsebuje vse glavne elemente tega albuma; hard rock rif, akustični blues motiv in primesi balade, kar ga dela za enega izmed najbolj zanimivih del na albumu. Podobnost z »Budapest« ostaja več kot očitna. »Sleeping With the Dog« je še en precej nezanimiv blues komad, kateremu ne bi škodila prisotnost akustičnih kitar. Izvrstne Ianove pasaže na flavti ga vlečejo ven iz sivega povprečja. »Gold Tipped Boots, Black Jacket and Tie« je duhovit folk rocker z imenitnim motivom na mandolini in akustični kitari, sočnimi folky solažami, ki kar sili za udarjanje z nogo ob tla med sedenjem v baru. Zaključni »When Jesus Came To Play« je še en precej čudaški eksperiment med folkom in bluesom. Nasplošno zveni precej repetativno (tako kot večina del na tem albumu), čeprav vsebuje zelo dobro interakcijo med flavto in akustično kitaro. Vsebuje pa tudi eno izmed najbolj odštekanih besedil v njihovi povesti.

Pozitivno presenečenje prinašata obe bonus skladbi, ki se nahajata na ponovni izdaji. »Night in the Wilderness«, ki je izšel na drugi strani singla »This Is Not Love«, bi bil na albumu gotovo eno izmed najboljših del. Čeprav je spet prisotno več kot očitno spogledovanje z Dire Straits so tokrat z izjemnim žarom odigrali posamezne inštrumentalne sekvence in ustvarili zanimivo melodijo ter dober refren. Tu je tudi zanimiva, podaljšana koncertna verzija »Jump Start« (Crest Of a Knave).

»Catfish Rising« je soliden izdelek, a nič več kot to. Navkljub temu, da ne vsebuje nobene slabe skladbe in ima kar nekaj posrečenih trenutkov, je gotovo eden izmed njihovih najmanj zanimivih ter navdahnjenih albumov. Drznil bi si celo trditi, da gre za njihov najmanj ambiciozen izdelek sploh, kar je ponavadi logična posledica vsakršnega vračanja h koreninam. Album je kot že povedano daleč od tega da bi bil slab, skupina se ga nikakor nima sramovati in dolgoletni fani bodo znali ceniti njegove svetle točke ter razumeti šibkejše trenutke. Osebno pa od Jethro Tull pričakujem vse prej kot to, da zvenijo neinspirirano in repetativno, kar se na »Catfsih Rising« kar nekajkrat pripeti. Ian je na veliko olajšanje izjavil, da je bil ta album edinstven trenutek vračanja h koreninam ter da v prihodnosti nima več nikakršnega namena, da bi se še kdaj pečal z bluesom. Z naslednjim albumom bodo Jethro Tull temeljito pljunili v roke, napolnili domišljijske vijuge ter ustvarili svoj najboljši album po koncu 70-ih.