Bivši Ozzyjev kitarist Zakk Wylde je z Black Label Society od svojega nastanka leta 1998 (prej je sicer poskušal s Pride and Glory) počasi rasel in se usidral na sceno. Njegovo popularnost pa je dvignilo predvsem to, da je nastopal kot predskupina Ozzyju na vseh možnih festivalih. V slabih desetih letih je Wylde postal bolj prepoznaven ter večstranski, ko je pokazal, da zmore še kaj več kot pri Ozzyju. Predvsem pa je Wylde pokazal, da je stilsko lahko precej raznolik. V svoji karieri je nanizal lepo število albumov, od udarnih, nagroovanih albumov, do akustičnega albuma, ki je bil namenjen dnevu po brutalni pijani noči. V zadnjih letih pa se je Zakk tudi malce umiril. Še vedno je obdržal svoj pridih južnjaškega rocka, a vse skupaj je bolj komercialno naravnano, potencialnih hitov pa je vedno več.
Catacombs of the Black Vatican se odpre se skladbo Fields of Unforgiveness, ki z grungersko naravnanimi kitarami počasi narekuje tempo albuma. Podobno se dogaja v naslednji skladbi My Dying Time. Tu ne gre za nič novega, Zakk servira južnjaške rock in grunge riffe, ki jih podkrepi s svojimi značilnimi »pinch harmonicsi«. Seveda so na voljo tudi bolj udarne skladbe, kot so Heart of Darkness, Beyond the Down, Damn the Flood, pri katerih Wylde pokaže nekaj smisla za groove. S temi skladbami dobi album nekaj originalnosti in posledično poklonilo starejšim oboževalcem. Tudi tokrat sicer ni šlo brez nežne Wyldove strani. Med baladno obarvanimi skladbami še najbolje izstopa Angel of Mercy zaradi prisotnosti nežnega klavirja. Vokal Zakka se ni pretirano spremenil. Zadnjih deset let je namreč barva njegovega vokala na čase podobna Ozzyjevi, a na srečo ni tako nadležna.
Same skladbe so sestavljene precej preprosto, seveda se preprostost kaže tudi v ritem sekciji. Zakk očitno noče komplicirati, veliko je poudarka na refrenih ter seveda Zakkovem virtuoznem soliranju. S tem se lahko tudi potrdi, da je album namenjen večjemu občinstvu.
Catacombs of the Black Vatican, deveti studijski album BLS, ne predstavlja pravzaprav nič novega. Gre za bolj rezerviran album, ki se lahko pohvali s kakšnim hitom ter balado, a album kot celota glede na prejšnje izdelke je vse prej kot presežek. Album žal ne kaže BLS v najboljši podobi, kot sta to kazala albuma Sonic Brew in Stronger Than Death. Tu gre bolj za album, ki s svojo povprečnostjo daje vedeti oboževalcem, da je Zakk še aktiven, čeprav ne izdaja albume več tako pogosto.
na vrh