Rage: Carved In Stone

Rage. Novi album "Carved In Stone". Bobnar Andre Hilgers (Axxis) je novi član skupine, ki je zamenjal njegovo ekselenco Mikea Terrano. Težko izvedljivo na prvi pogled. Seveda samo na prvi, kajti Rage vseeno niso Rush, ki bi ob eventuelnem odhodu njihovega bobnarja lahko takoj zaprli štacuno.

Že "Speak of the Dead" (2006), torej predhodni album, je sumljivo nakazoval spogledovanje z "old school" momentom Rage devetdesetih, a so to Rage še uspešno skrili za zaveso 20 minutne epske suite. "Carved In Stone" pa predstavlja nadetje starega Rage obuvala. A ne razumite napak. Novi album je svetlobna leta oddaljen od albuma najbolj pristne Rage jeze vseh Rage jez imenovanim "Black In Mind", s katerim v oglaševanju "Carved In Stone", skušajo zavajati kupce, češ da tako trdega albuma Rage niso naredili od "Black In Mind". Kakšna debela laž. Novi album je slogovno znova bližje "XIII" (1997) ali "Ghosts" (1999) in kvečjemu tudi zvokovno, saj so bobni izgubili kar nekaj dinamita. Vseeno je Andre Hilgers bobnar, ki je pravšnji za "Carved In Stone". Duhovitosti in iznajdljivosti in celo do neke mere vnosa eksperimentiranja na bobnih, kakršnega smo bili deležni ob doprinosu Terrane na bobnih, žal več ni. Hkrati s tem tudi ni več odlične svojevrstne kemije med Smolskim in Terrano, pri napletanju kitarsko bobnarskih solaž, virtuozno vratolomnih in na trenutke (celo) nepredvidljivih obratov sočnih pasaž, kadarkoli je nanesla beseda na njun medsebojni navzkrižni solistični ogenj. Smolski je tako postal v vsem dominanten člen generiranja melodij.

Ta novi album je manj zanimiv ravno zato, ker na njem ni več Terraninega obveznega vzbujanja pozornosti. V ušesa bodejo prežvečeni Rage refreni skladb Without You, One Step Ahead, Mouth Of Greed, Long Hard Road, saj dobivajo preočitno platformo power metalskih lajn, kar so Rage v Terrana eri vseskozi uspešno razbijali s preusmerjanjem pozornosti na plasiranje številnih vratolomnih instrumentalnih vložkov v različnih prehodih.

Seveda je tu še vedno enkratni beloruski multiinstrumentalist, virtuouz, glasbeni genij in čudodelnik Victor Smolski, ki seveda odločilno vpliva na to, da Rage še naprej ostajajo zanimivi dovolj za poslušanje tudi z novim albumom. Predober kitarist je, da ne bi uspešno izkoristil vseh svojih unikatnih adutov, katerih so, hvala bogu, tudi novi Rage še vedno zadostno polni.

Najmočnejša trenutka albuma sta njegov začetni del skozi prve štiri skladbe, tipično trdovratno otvoritveno Rage roštiljado Carved In Stone, nadaljevanjem s skladbo srborito odrezavega refrena Drop Dead!, nadalje Gentle Murders, ki je pravi prepričljivi Rage preplet izjemnega kitarskega rallyja in podivjanosti Peavyjevega znamenitega rjoveža ter četrto po vrsti, imenovano Open My Grave, z orientalskim uvodom in enim najbolj zanimivih osnovnih riffov, kar so jih Rage ponudili v karieri in za katero so pobje že posneli video. Open My Grave je eden vrhuncev albuma. Poleg prav tako kvalitativno izstopajočega trenutka Lord Of The Flies nastavljenega na konec albuma, ki mu dodaja posebno atmosferično draž posrečeno ujemajoči se duet Peavyja s pevko Jen Majura. Preostalih pet komadov je za Rage standarde povsem povprečnih in ob misli na veliki Rage stvaritvi "Soundchaser" (2003) ali "Unity" (2002), roka kar sama od sebe zleze na polico zgoščenk, da bi z njima zamenjala v CD predvajalniku "Carved In Stone".

"Carved In Stone" je vsekakor prav dober album. Kdor Rage ne pozna, bo nad njim navdušen. Fantje še vedno odlično meljejo na njem, zato tudi ta album stoji v vsem za zaščitnimi znamkami Rage zvoka in sloga. Hilgers je posrečena integracija, seveda za novi Rage obraz. Nekaj duhovitosti in zanimivosti je v trendu poenostavljanja izraza ali "back to the roots" obrata, šlo pač po zlu, a s tem se bomo morali tudi ljubitelji Rage v Mike Terrana eri, slej ko prej sprijazniti.