Tudi na "Cartesian Dreams" imamo opravka s tipično pompoznim elementom, ki zaznamuje visoko melodično spevnost posameznih House Of Lords skladb. Njihovo zaščitno in tipično znamko. Pompoznost dosega vrhunce znova v melodično izpiljenih refrenih, kjer je Christianov vokal znova dlakocepsko oborožen z večdelnimi vokalnimi harmonijami, kar razpihuje (na dodobra preverjen način) posamezna ujeta vzdušja na albumu!
Začetni del albuma je skozi otvoritveno naslovno skladbo, pa Born To Be Your Baby in Desert Rain izrazno silno močan in v vsem prepričljiv ter v trenutku pograbi k sebi ljubitelja melodičnega hard rocka, bodisi vse stare fane skupine, bodisi tiste, ki danes simpatizirate s skandinavskim razcvetom revitalizma melodičnega hard rocka s skupinami Leverage ali Brother's Firetribe.
Sledi najmanj zanimiv trenutek albuma. To je balada Sweet September, ki pa hitro utone v pozabo, ko olja na ogenj prilije v nadaljevanju Bangin'. Ta bi brez težav zamenjala na otvoritveni poziciji naslovno skladbo. A Simple Plan je denimo spisana v melodičnih delnicah verzov, ki bi ustrezale tudi legendarnemu pevcu Joe Lynn Turnerju, pa tudi sicer v njej Christian s svojo raskavo barvo glasu in pristopom opomni na Turneja. Refren celo bežno oriše Rainbow AOR čase s Street Of Dreams. V The Bigger They Came, z galopirajočimi riffi (ti bi v drugi produkciji lahko osmislili The Trooperja Iron Maiden), se to občutje znova ponovi in blaga vzporednica z zapuščino poznih Rainbow ostaja smiselna. Podobnost v kolikor jo zaznate, je seveda zgolj slučajna, plošča pa ob tem vsekakor ne izgublja melodično čustvenega naboja edinstvene House Of Lords perfekcije zlaganja skladb.
V Never Look Back odlično godi čvrsto usklajeni preplet klaviatur s kitarskim riffom, kar povzroči nov dvig dinamike albumu in samo spremembo vzdušja. Skladba po načinu kako je zložena, duhovitih osnovnih motivih, od prehodnih, do vodilnih, predstavlja najmočnejši trenutek albuma in vrhunec današnje pridige melodičnega hard rocka po tirnicah izročila House Of Lords. Popolna melodična perfekcija vseh elementov skladbe, kjer seveda prinaša največji čar znova enkratni James Christian s svojim prepoznavnim petjem, je najmočnejši trenutek na "Cartesian Dreams".
Poleg Never Look Back, je nov melodični vrhunec albuma ujet tudi v refrenu pesmi Repo Man. Torej tudi "Cartesian Dreams" ne popušča v atmosferičnem smislu, razgibane dinamike in valovanja vzdušij preko svoje minutaže. Ni pogojev. House Of Lords so znova iztisnili iz sebe najbolje, kar danes lahko iztisnejo iz sebe. Saved By Rock bo navdušila ljubitelje kakšnih zgodnjih Danger Danger. Gre za posvetilo stvarnikom rock sveta, začenši s Hendrixom itn... Joanna, na srečo ne vsebuje nobene povezave z Eddiejem Grantom, niti ne gre za balado (hvala bogu!), pač pa z njo položijo House Of Lords še eno rockovsko naelektreno skladbo nalezljivega AOR refrena izklesanih večdelnih vokalnih harmonij, ki spremljajo superiorno melodijo osnovnega Christianovega vokala. Tako intenzivno skladbo so seveda House Of Lords mojstrsko prihranili za izrazno močan zaključek albuma.
"Cartesian Dreams" je nadaljevanje zgodbe iz odličnega predhodnika "Come To My Kingdom", ki je v atmosferično melodičnem smislu dodatno nadgrajeni "World Upside Down" iz leta 2006. Tu pa leži edini kamen spotike. "Cartesian Dreams" je na moč podoben predhodniku in bi nanizal ista občutja ob poslušanju v kolikor bi izšel za "World Upside Down". Žal torej ne prinaša posebnih novosti ali kakšnih trikov duhovitosti, ki bi še lahko presenetili poznavalca te skupine, pa tudi ne dovolj velike deviacije, ki jo sicer dopusti "omejeni" rang gibanja v polju melodičnega hard rocka, da bi lahko občutili posebno razliko med "Come To My Kingdom" in novim albumom. Navadno se v takšnih primerih, ko v izraznem smislu, nimaš kdo ve kako veliko manevrskega prostora, rešuješ tudi s spremembami v ponudbi produkcije. A produkcija ostaja tudi na novem House Of Lords albumu popolnoma enaka. Po eni plati še dobro, kajti novega eksperimentalnega albuma kova "The Power And The Myth" (2004) resnično ne potrebujemo. Tako je bolje, da James Christian ostaja s svojo kompanijo v vodah, ki jih najbolje pozna in kroti. "Cartesian Dreams" je še vedno v vsem odličen album, kakršnega lahko, v današnji formi, ponudijo le House Of Lords.
na vrh