Cornell, Chris: Carry On

Druga solo plošča pevca, ki se bo bodisi razvil v super solista ali pa se pridružil kakšni noro dobri zasedbi.

Chris Cornell je leta 1997 zapustil Soundgarden, se očistil in izdal sproščujoč in samosvoj solistični prvenec Euphoria Morning. Bolj ali manj spregledan, pa čeprav kvaliteten in zanimiv, ga je pripeljal v "superskupino" Audioslave, kjer je za tri plošče združil moči s tremi bivšimi člani Rage Against The Machine. Superskupina da ali ne, vendar so se Audioslave prav na tretji (in očitno zadnji) plošči "Revelations" (RockLine recenzija TUKAJ) končno znebili vseh predsodkov njihovih prejšnjih skupin in ustvarili zagotovo najbolj zrelo delo. Žal to očitno ni bilo dovolj – Rage Against The Machine bodo znova oživeli skupaj z Zackom de la Rocho, Chris Cornell pa je odrinil – še drugič – na solo pot.

Carry On je pravzaprav minimalen odmik od smeri, ki so jo uspešno začrtali Audioslave – udarni kitarski riffi, čvrst, predvsem z basom podkrepljen ritem ter s celoto spojen specifičen glas. In kar je še zanimivo – podobno kot na Revelations je Cornell predvsem pri glasbi rad posegel v preteklost – vse do nalezljivih The Rolling Stones kitarskih riffov, nenavadnih Hendrix solo izletov in zgradb ter Led Zeppelinovske udarnosti. Katera pa je minimalna razlika? Veliko več je akustične kitare, udarnih riffov je nekaj manj in solo vložki niso tako polno "zefektirani". Cornell je izdal svojo ploščo!

Poleg naslovne teme zadnjega Jamesa Bonda, v spominu zagotovo najbolj ostane nenavadna priredba – Billie Jean Michaela Jacksona. Chris je pred kratkim v nekem intervjuju priznal, da se je odločil prirediti skladbo, ki je od njega ni nihče pričakoval in prav ima. Michael Jackson??? Izredno dramatičen uvod ob električni kitari, nenehno stopnjevanje glasu do izredno udarnega refrena in glas, kot bi bil ustvarjen za to skladbo. Priredba, ki bi jo lahko postavili ob bok recimo All Along the Watchtower, ki jo je zakrivil Jimi Hendrix. Enkratna stvar.

Treba je sicer priznati, da proti koncu vsaj v dveh skladbah – Finally Forever in Silence the Voices, tempo močno pade, vendar zaključek hitro popravi vtis. Skratka, zelo homogena celota petnajstih skladb, v katerih vsakič znova odkrijete kakšno zanimivo in še neslišano malenkost. Cornell bo na naslednji solo plošči, vsaj tako si upam trditi, še boljši, pa čeprav bomo morali morda nanjo čakati spet osem let. In če bo temu tako, potem se je vredno vprašati, kaj bo Cornell počel teh osem let?!