Lansko letno obnovljeni Mötley Crüe, so se prav tako lansko leto odpravili na koncertno turnejo, ki se je izkazala za eno najbolj ogledanih koncertnih turnej v letu 2005. Vsekakor se imajo za kaj takega zahvaliti veliki bazi fanov, kajti glasbeno Mötley Crüe že dolgo za svet ne pomenijo prav ničesar posebnega. Istočasno ob tem, je visoki številčnosti botrovala tudi medijska razvpitost večne turbulentnostni naposled razpadlega razmerja Tommy Leeja z, iz leta v leto vse bolj vidno, impregnirano "superžensko" Pamelo Anderson. Ob tem je vzbujala zanimanje za skupino, povsem nenadejano, zelo dobro prodajana avtobiografija skupine "The Dirt".
Po razgrabljeni prvi izdaji DVD-ja Mötley Crüe v karieri "Carnival Of Sins", ki ji v obliki dvojnega avdio "live" ploščka sedaj ta izdaja, je bilo sprva mišljeno da ta dvojni "live" CD izide le pri Walmartu oziroma na tleh ZDA, a so se usmilili naposled tudi Evrope.
Kakorkoli že, "Carnival Of Sins" je drugi dvojni CD skupine po "Live: Entertainment Or Death" (1999). Na predhodniku so vsekakor vsebovane največje klasike skupine, ki bog ne daj, da bi jih skupina slučajno izpustila iz svojega repertoarja. Edini minus je v tem, da na "Live: Entertainment Or Death" najdemo le najboljši material izmed celotne Mötley Crüe zapuščine, ki je posnet na različnih lokacijah planeta Zemlje in sicer med leti 1982 ter 1999, kar pomeni da poslušalcu ni mogoče doživeti celotnega koncertnega posnetka v enem kosu iz ene lokacije, to pa "Carnival Of Souls" vsekakor prinaša. Njegov prvi plošček je zastopan z največjimi uspešnicami skupine. Preprosto ne moreš narediti napake, kadar odpreš koncert z Shout At the Devil in ga nadaljuješ z Too Fast For Love, Red Hot, Looks That Kill ter v tovrstni maniri naprej. Vsekakor pa prinaša vidni minus k tej izdaji drugi plošček, katerega vrednost še posebno nizko pade z izborom komadov kot so Sick Love Song ali If I Die Tomorrow ter docela obupne Anarchy In The UK. No konec koncev gre za dokument, ki ga fani skupine absolutno morajo imeti. Mötley Crüe, ki živijo zadnja leta, kljub glasbeni nekreativnosti, nadvse spodobno zvezdniško življenje na račun svoje poredne reputacije, katera se lahko kadarkoli želijo dotakne meje škandaloznosti, nekako naznanjajo da na odru še zdaleč niso umrli, čeprav, ko jih vidiš, kaj vse se je že moralo pretakati po njihovih žilah in kakšno torturo so prestali vsi ostali vitalni telesni organi glasbenikov, bi jih milostno poslal v dom upokojencev.
Glede na izjavo kitarista Micka Marsa, da želijo Mötley Crüe z novim studijskim albumom še dodatno razširiti meje svojega doslej doseženega glasbeno žanrskega dometa, si pač nimamo obetati ničesar dobrega. Zato si bom raje zavrtel še enkrat "Too Fast For Love" (1982).
na vrh