Leta 1974 so se canterburyski prog rockovski praporščaki Caravan nahajali na artističnem in komercialnem vrhuncu kariere. S fantastičnim albumom »For Girls Who Grow Plump In The Night« (1973) so se, kljub relativno majhni publiciteti s strani medijev, še enkrat povzdignili med elito najbolj vznemirljivih prog rockovskih izvajalcev svojega časa. Ta trenutek, ko so doživljali svoj največji artistični razcvet, so kitarist/pevec Pye Hastings, klaviaturist David Sinclair, električni violist Geoff Richardson, bobnar Richard Coughlan in tedanji basist/spremljevalni pevec John G Perry želeli maksimalno izkoristi. Basist Perry je v tem času navezal stik s slovitim dirigentom Martynom Fordom s katerim so člani banda nato sodelovali pri ustvarjanju orkestralnih aranžmajev za živo izvedbo nekaterih svojih najbolj priljubljenih klasik.
Ford, ki je v svoji karieri poleg Caravan sodeloval s takšnimi slovitimi glasbenimi imeni kot so Bryan Ferry, Ginger Baker, Phil Collins, Elton John in Kate Bush, je z dirigentsko palico bdel nad The New Symphonia orkestrom v katerem se je tedaj nahajal tudi znani škotski priložnostni glasbenik Morris Pert (med drugim je bil tolkalist pri kultnih jazz rockerjih Brand X). »Caravan and the New Symphonia« je bil končni sad plodovitega sodelovanja med bandom in Fordovim simfoničnim orkestrom. Spremljevalni ženski vokali ter prispevek znanega priložnostnega pevca Tonya Burrowsa na posameznih izvedbah le tem prav tako dodajo neko popolnoma novo dimenzijo.
Posamezne izvedbe pri katerih je poudarek na prej omenjeni mojstrovini »For Girls Who Grow Plump In The Night« povezuje koncertni organizator Alan Black. »Memory Lain, Hugh/Headloss« predstavlja silovit uvod v to izjemno zanimivo fuzijo progresivnega rocka in simfoničnega orkestra. Omeniti velja, da je na prvih treh izvedbah tega večera band 'za ogrevanje' nastopil še brez orkestra, tako, da v nadaljevanju posnetka nastane resnično zanimiv zvokovni kontrast. Druženje s 'punčarami, ki se zaoblijo čez noč', se na zabaven način nadaljuje z razigrano poskočnico »Hoedown« in priljubljenim favoritom »The Dog, The Dog, He's at it Again«, kjer vnovič oživi povest o lokalnem žigolu, kateri je na vse možne cenene trike 'lovil' lahkoverna dekleta in kateremu je zmanjkalo predpisanih tabletk za preprečitev rasti libida.
Na »Introduction« se orkester prvič na posnetku predstavi in uspešno zlije skupaj z bandom. Tu gre za srednje dolgo orkestralno-rockovsko inštrumentalno fuzijo s številnimi slikovitimi simfoničnimi aranžmaji, predvsem na električni violi in klaviaturah. Posamezni okrestralni aranžmaji so bili odigrani na izjemno teatralen in pompozen način ter se idealno prilegajo večinoma rustikalno-baročno začinjenim in večdelnim harmonijam izpod prstov posameznih članov banda, še posebno pogostokrat razposajenemu zvoku Richardsonove električne viole.
Z briljantno verzijo »The Love In Your Eye«, kjer še posebno prepričljivo zablestijo ženske spremljevalne harmonije, se za kratek čas vrnejo na jazz rockovsko usmerjeni album »Waterloo Lily« (1972). Posebej za ta koncertni posnetek so odigrali tudi dve popolnoma novi stvaritvi, melanholično-veseljaški »Mirror For The Day«, kjer se atmosfera nenehno spreminja med razposajeno in žalobno ter »Virgin on the Ridiculous«, ki je z leti postala redna Caravan koncertna klasika. Enako velja za »For Richard«, posvečen bas kitaristu/pevcu Richardu Sinclairu, Davidovemu bratu in nekdanjemu, originalnemu Caravan članu, brez katerega si ni mogoče zamisliti poštenega Caravan koncerta. To nepozabno »If I Could Do It All Over Again…« (1970) klasiko s katero se še danes spominjajo izjemno pomembnega Richardovega prispevka na razvoj Caravan zvokovnega izročila je bila v originalni, studijski verziji del epske 14-minutne suite. Briljantna verzija »A Hunting We Shall Go« s katero se vrnejo nazaj k 'deklinam, ki dozorijo čez noč' predstavlja triumfalni zaključek tega izjemno dragocenega koncertnega dokumenta.
»Caravan and the New Symphonia« predstavlja tako rekoč idealno zlitje nepozabnih fusionističnih vragolij legendarnega progresivno rockovskega kvinteta ter simfoničnega orkestra. Lahko bi se reklo, da je ta briljantni koncertni posnetek nekakšna češnja na artističnem vrhu teh legendarnih canterburyskih prvakov. Caravan še zdaleč niso bili prvi band, ki se je lotil tovrstnega projekta združevanja rock banda z orkestrom, a so bili pri tem brez trohice dvoma eni izmed najbolj uspešnih..
na vrh