Caravan: Caravan

Canterbury je v zavesti povprečnega anglosaksonca znan predvsem kot kraj rezidence vrhovnega poglavarja anglikanske cerkve, kdorkoli si že bodi na mestu te od bogaboječih ovčic tako čaščene funkcije. Dvomim, da je med slednjimi veliko tistih, ki bi vedeli, da se ime tega kraja obenem nanaša tudi na eno izmed smeri progresivnega rocka. Tovrstno poimenovanje se je sčasoma uveljavilo za vse progresivno rockovske skupine, ki so prihajale iz tega kraja. Od vseh legendarnih skupin, ki so izšle iz t.i. canterburyske scene po mojem nobena ni bila tako originalna in zanimiva kot so bili Caravan. Njihove korenine so segale v sredino 60-ih ter skupino Wilde Flowers. Po kataklizmi omenjene skupine je nastala večina najpomembnejših imen canterburyskega progresivno rockovskega žanra: Caravan, Soft Machine ter Gong. Potem, ko so pevec/kitarist Kevin Ayers, pevec/bobnar Robert Wyatt, basist Hugh Hopper in kitarist/saksofonist Brian Hopper odšli, da bi ustanovili Soft Machine, so ostali člani Wilde Flowers, pevec/kitarist Pye Hatings, bobnar Richard Coughlan, pevec/basist Richard Sinclair in klaviaturist David Sinclair, ustanovili Caravan ter že na začetku začeli graditi povsem svoj prepoznaven slog. Caravan so bili personifikacija progresivno rockovske skupine s pristno britansko dušo, katero je ves čas odlikoval tipičen angleški črni humor s številnimi seksualnimi aluzijami, ki je bil vedno ena izmed njihovih zaščitnih točk, obenem pa so navzven ves čas dajali vtis urejenih džentlemenov, ki so jim bili tuji vsi tipični ekscesi značilni za večino rockerskih bandov.

Njihov istoimenski prvenec bi lahko označil kot lirično in kompozicijsko inteligentno zasnovani psihadelični rock z vrsto karakterističnih spevnih vokalnih harmonij, simfoničnih pasaž na orglah ter sarkastičnih besedil. Tako kot je bilo značilno za večino britanskih psihadelično rockovskih skupin tistega časa se tudi na tem albumu čuti neizbežen vpliv Beatlov. Poleg bolj eksperimentalnih stvaritev so bili Caraven sposobni ustvariti tudi ušesom hitro vpadljive psihadelične pop skladbe. Kljub temu pa so bili Caravan le nekoliko preveč sarkastični in eksperimentalno naravnani, da bi lahko s svojo glasbo osvojili širše množice. Večina del, ki so izšle na njihovem prvencu so že prej izvajali v živo.

"Place Of My Own", ki je bila ne samo njihova prva skladba temveč tudi njihov prvi single, vsebuje karakteristično prijazen in krhek Pyeov vokal ter izjemno bogat zvok Davidovih orgel, kateri ji daje neko večjo simfonično širino ter ezoterično vzdušje. Legendarni klaviaturist je po svojem prispevku po mojem tudi sicer osrednji glasbenik tega albuma in na naslednjih albumih še zdaleč ni bil več tako dominanten. Čeprav je bila to njihova prva skladba, katero je napisal Pye, besedilo ter vzdušje že nakazujeta njihov kasnejši sarkastičen, črno humoresken pristop. "Ride" vsebuje zasanjano psihadelično melodijo, ki jo tvori zelo dobra interakcija med kitaro ter orglami. Vokal je obogaten z odmevnimi spremljevalnimi melodijami. Na "Policeman", kateri je bil pod več kot očitnim psihadeličnim vplivom Beatlov, se na glavnem vokalu in kitari predstavi Davidov bratranec Richard medtem, ko ga Pye nadomesti na bas kitari ter spremljevalnem vokalu. Richardov vokal ter kompozicijski talent je kasneje precej napredoval saj tu njegov vokal v primerjavi z naslednjimi leti zveni še precej hrapavo. Na "Love Song with Flute", ki je odlična melodična psihadelično rockovska zadevica s ščepcem folka, se kot poseben gost na flavti predstavi tudi Pyeov brat Jimmy Hatings, ki znotraj skladbe vplete tudi sanjavo solažo. Davidove pasaže na klaviaturah so še enkrat odlične medtem, ko glavni vokal ter spremljevalni vokal ustvarjata zelo lepo in sanjavo, mistično vzdušje Po mojem eno izmed dveh najboljših del na albumu. Na dokaj temačnem "Cecil Rons", kjer se čuti duh Syda Barretta, prikažejo tudi svojo, neobičajno, mračnejšo stran z namerno disonantnimi vokali in energičnimi psihadeličnimi izlivi na orglah, ki ustvarjajo srhljivo vzdušje. Celo običajno krhki in nežni Pyeov vokal tokrat s svojimi paranoičnimi kriki zveni nenavadno surovo, skoraj neprepoznavno. "Magic Man" je lepa mistična psihadelična balada z mojstrskimi teksturami na orglah in zasanjanim, prepoznavnim Pyeovim vokalom. Vokalne harmonije v refrenu so tudi tokrat izjemno posrečene. "Grandma's Lawn", druga izmed obeh Richardovih kompozicij na albumu, ponovno vsebuje njegov vokal in kitaro medtem, ko ga Pye nadomešča na bas kitari. Od vseh del na albumu je to po mojem najšibkejše, čeprav ponovno vsebuje zelo dobro interakcijo med orglami in dober zaključek z melodičnimi vokalnimi harmonijami. Za zaključek sledi še epski "Where But For Caravan Would I?" pri katerem je pri snovanju sodeloval še nekdanji Wilde Flowers kamerad Brian Hopper. Slednja mojstrovina, ki je po mojem celo ena izmed njihovih najboljših sploh, je bil njihov prvi poskus ustvarjanja daljše in bolj kompleksne kompozicije ter najbližje kolikor so se tedaj že uspeli približati progresivnemu rocku naslednjih let. Pye je skladbo zasnoval na ogrodju skladbe, katero je Brian Hooper napisal še v času Wilde Flowers. Prva sekcija vsebuje sanjavo vzdušje z ezoteričnimi pasažami na akustični kitari in klaviaturah ter nežnim vokalom. Po refrenu sledi energična sprememba vzdušja, kjer prevzamejo pobudo Davidove orgle. Zatem nastopi krajša melodija na akustični kitari, ki da prostor Richardovemu vokalu, ki je na tem mestu njegov najboljši vokalni nastop na albumu. Pye se mu pridruži v refrenui in ko se njuna vokala zlijeta v večglasje ustvarita sanjsko zvočno izkušnjo. V zaključku sledi še nekaj nepredvidljivih jazzovsko usmerjenih ritmičnih prehodov nakar se album zaključi skozi še eno energično pasažo na klaviaturah.

Ponovna izdaja albuma vsebuje tudi bonus skladbo in sicer single verzijo skladbe "Hello Hello", ki je že bolj v njihovem kasnejšem stilu ter vsebuje več ritmičnih elementov jazza. Ker so v tistih časih mono in stereo verzije posnetkov pogosto zvenele med seboj precej različno, so se odločili, da na to ponovno izdajo v celoti vključijo tako mono kot stereo različico albuma. Kateri od obeh verzij sta boljši pa je odvisno od posameznikovega okusa saj nekatere skladba zvenijo boljše v mono verziji medtem, ko so druge boljše v stereo obliki.

"Caravan" je, čeprav zvokovno ter po vzdušju dokaj tipičen predstavnik svojega časa oz. psihadelično rockovskse scene 60-ih, vseeno precej impresiven prvenec in eden izmed tistih temeljnih kamnov britanskega psihadeličnega/ progresivnega rocka poleg ostalih prelomnih albumov kot so bili denimo "The Piper At The Gates Of Dawn" (Pink Floyd), "The Thoughts Of Emerlist Davejack" (The Nice), "Days Of Future Passed" (The Moody Blues), "Procol Harum" (Procol Harum), "Music In a Doll's House" (Family) ter "Mr. Fantasy" (Traffic), ki jih ne bi smel spregledati noben ljubitelj in raziskovalec korenin progresivnega rocka. Za slednje je ta album skorajda obveza saj je eden izmed najboljših kazalcev evolucije psihadeličnega rocka v progresivni rock. Caravan so seveda v naslednjih letih zvokovno več kot opazno napredovali in se sčasoma ločili od psihadeličnega zvoka k bolj jazzovskim in simfoničnim vplivom. Čeprav nikoli niso dosegli komercialnega uspeha kot so jim ga mnogi ob njihovih začetkih napovedovali so Caravan po svojem prvencu posneli še kopico artistične visoki profiliranih albumov s katerimi so postavili nekaj pomembnih razvojnih smernic znotraj progresivnega rocka in se uveljavili kot najbolj priljubljena ter dolgoživa skupina razmeroma obskurne canterburyske scene.