Klubski maraton 2012 je postregel z dobrimi sladkimi presenečenji, med katerimi je vsekakor v spominu ostalo predvsem ime mladega četverca Čao Portorož, ki po štirih letih eksistence lahko pokaže že dve celovečerni plošči, bolj kot priseganje enemu samemu žanrskemu diktatu purizma pa je mladi kvartet izkazal v tem času predvsem ljubezen do eksperimentiranja, prelivanja alternative devetdesetih z mogočnim pridihom Balkana, zavezi punku in garažni metriki popolne prvinskosti. Da ne bo pomote – ne gre za Primorce, temveč za ljubljanski kolektiv, ki ga bolj kot prodajni parametri zanimajo priključitev na feršterkerijo, izcejanje popolnega odmerka znoja ter popolni pobeg, revolt proti svetu in sistemu, receptura pa je konstruirala po teh nekaj letih predvsem niz kakovostne glasbe, ki diši po beograjsko – novosadskem trikotniku zasedb Disciplina Kičme, Boye in Obojeni program, pravi predstavitev (sam slišim še več Repetitorjev), če pa v celoto dodate malce prvinskega filinga Fugazijev, Jane's Addiction, pa odmerke bolj subverzivno obarvanega rocka (med drugim tudi zametke kakšnih zgodnjih U2 in še kaj bolj osrednjetočnega), pridete blizu tega, kaj Čao Portorož predstavljajo in so. Definicije niti niso pomembne, prav pa je, da takoj na začetku priznam, da me je drugi plošček z naslovom Čao Portorož tako lepo okužil, nalezel z ugodjem, da mu lahko takoj priznam pomen enega boljših domorodnih albumov letošnjega leta že ta hip.
Stvar funkcionira že od prvega kričečega piska skladbe Evroazija, na kateri si roko podajajo prepoteni kitarski zvok kitar Andraža Petriča, Gregorja Andolška, igriva ritem sekcija dobro nabrušenih basov Iviana Kana Mujezinoviča ter bobnov Aljoše Cetinskega, večplastni strastni organski zdriz dobro artikuliranega hrupa pa je prelit s prelivom ravno prav sfaljenih vokalov ter dadaistično preprostih pro-srbskih antiglobalističnih stanc na temo potrošništva, poplave izdelkov iz dežel vzhajajočega sonca ter pod celoto glasno izražen revolt nad penetracijo kapitalističnih semen v zavest in podzavest preljubega sveta. Udaren in kratek uvod se nadaljuje bolj artikulirano z Ljubavno, sladko novovalovsko skladbo na steroidih, ki si za meter jemlje morda celo zgodnje The Cure, a na način garaže devetdesetih. Pripoved o površinskih odnosih, zagledanosti, privlaku nefiltriranih impresij, fantje pa v dobro zakrito simboliko preprosto vmešajo vse – od podob jutranje kave, prekrokanosti, hormonskega mačka kot tudi skicirno zarisane telesnosti. Produkcijski dotik Žareta Paka je na nosilec ujel ravno prav razprti odmev dvorane Gustaf v mariborski Pekarni, četverec pa funkcionira trdno povezano in kompaktno. Fantje delujejo zdravo zafrustrirano, saj je namesto mrtvila v celoti polno dinamičnega preskakovanja iskric in drobnih briljantnih idej. Z Maratona dobro znani Ću zveni tokrat še bolj dovršeno in izpiljeno, ravno prav odtujeno, poleg liricizma Zelenog (bogami i Šupljeg) Zuba pa si dadaisti v formi in vsebini vlivajo na plamene notranjega izgorevanja dovolj kerozina odtujevanja. Če bi rekli, da fantje furajo svoj lastni Zeitgeist film, se ne bi veliko zmotili, še bolj prav pa bi imeli, če bi dodali, da fantje ne kontemplirajo in globokoumijo na dolgo in široko, temveč se neobremenjeno prepuščajo rifom, plesu z lastnimi demoni navdiha. Prav preveliko globokoumje ubije veliko glasbe pri večini slovenskih glasbenikov, ki želijo biti boljši, kot v resnici so. Pri Čao Portorož fejkanja ni, stvar pa teče lepo, ne ozirajoč se na minutažo pod tremi minutami.
Še bolj prikuje na sedež krasni komad Chien, na katerem je kitarski rif in igra bobnov in basa še bolj umazana, pasja, če si sposodim francoski pomen besede. Krasni jam session se razpreda od prvega odmeva kitarskega uvodnega rifa, na katerega se prav erotično lepi druga kitara, bas in bobni, prek celote pa zdrsi Gregorjev šepetajoči »Chien!«. Večdejanka v kratki formi povzame vse elemente Čao Portorož genialnosti, kar se ritmike, prelivanja melodij in medsebojnega izjemnega ujemanja tiče. Efekt dobre skladbe je popoln zato, ker fantje izvrstno čutijo en drugega, si drznejo iz galopirajočega ritma presedlati na bolj zapohan vestern trip, si dati malce psihedelične svobode, si sposoditi malce Edgovega koncepta kitare ter se meditativno nazaj vtiriti na svoje brutalne tire. Chien je mantra in prav razelektruje napetost, obenem pa sili k temu, da si odgriznete nov grižljaj eklektične nepredvidljivosti, ki pa se nadaljuje s premikom v Ma. In tu smo pri U2 ter Mothers Of Dissapeared, ki se prikradejo v prvi plan nekje iz izadja, le da Čao Portorož ne prodajajo političnih parol, temveč si grlo sposodijo zgolj za nanašanje novih plasti soničnih kultur. Po uvodu si dovolijo prehod na bolj funkoiden teren, s čimer me prekleto dobro spomnijo na Dandelion Children, le da so tokrat pirhi popolnoma lastni. 84 je nato popolnoma prvinska izštevanka, ki šteje leta, navaja numerološke fragmente, prek celote pa polzi krasni garažni imperativ rifov, popolne svobode in odstranjevanja zapor. Slednje padejo popolnoma s krasno umazanijo eksplozivnega Anžeta, ki seje dober odmerek kričečih kitar, polnih distorzij, mastnega basa ter neustavljivih bobnov. Besedila so, no, rudimentirana in nepomembna, kar mi, kot človeku, ki pade bolj na ritem, rif in občutek, popolnoma paše, plesnosti pa je v celoti dovolj za cel ešalon nepotešenih ljubiteljev pravoverne alternative. Sklep s skladbo Kino Udarnik je bolj umirjeno novovalovska, prevladuje pa izjemno tempiran bas ter igrivi splet kitar, v multilog (dialog poteka simultano med vsemi členi celote) pa se odvija nemoteče ter prav strupeno zasvojljivo. Do zadnjega izzvena kitarskih indie kanonad, ki so oprale ego vse navlake ter ukinile alter ego, ki bi si drznil kakorkoli pljuvati proti potentnemu četvercu.
Glasba je premagala šablone, strast nadigrala intelekt, garaža povozila popoidno željo po ugajanju, končni rezultat pa je prava kratkometražna simfonija za ušesa. Po le treh letih studijske odsotnosti se je Čao Portorož le nadgradil, izboljšal, zrasel in okrepil. Dokaz za to je nedvomno plošček, ki si zasluži priložnost za še kaj več kot le en obrat v vašem predvajalniku. Tudi prav je, da skladbam večkrat prisluhnete, saj je v plasteh ugodja, v marinadi krasnih detaljev, veliko biserov, ki se razkrivajo šele po multiplih poslušanjih. Upam, da se tokrat ne bo ponovila zgodba, po kateri takrat, ko nekoga pohvališ, ta dovoli, da mu napuh polni možganske vijuge in nato z dobre poti kvalitativnega razvoja skrene v smer popolne debilizacije, invalidiranja svojih nekdaj dobrih idej ter iskanja recepture za boljšo poslušljivost ter ugajanje. Čao Portorož so tokrat naredili vse tako, kot je prav, s pričakovanjem in žejo pa bomo lahko na trnih pričakovali studijsko nadaljevanje, ki bo, upam, doraslo plošči Čao Portorož. Naloga ni enostavna in nikakor ne samoumevna ...
na vrh