Pri Foreigner gre za eno največjih imen melodičnega rocka s konca sedemdesetih in skoraj celotnih osemdesetih. Sicer je za njihov uspeh najbolj zaslužen edini originalni član, kitarist in glavni skladatelj Mick Jones. Foreigner so zadnjo studijsko ploščo Mr. Moonlight izdali leta 1994, od takrat pa je bila glasbena sreča precej spremenljiva. Kelly Hansen je že tretji pevec pri Foreigner, prejšnjemu Louju Grammu pa. Na trenutke malo spomni na Ricka Springfielda, prav neverjetno pa je, kako je podoben Grammu in kako se mu je izvedbeno in barvno približal. Mick Jones je kar nekaj časa porabil za iskanje novega pevca in ker je Amerika velika, ga je tudi našel. Osupljivost tukaj malce izgine, zlasti, če se spomnimo, da je skupina Pop Design pred leti kljub majhnosti Slovenije našla Miho Hercoga kot skorajda identično nadomestilo za Vilija Resnika.
Nove skladbe so nastajale med turnejami, ki so jih vzdrževale pri življenju. Zanimivo je, da se je Britanec Jones hitro domislil koncepta glasbe, ki jo je prodal Američanom v času največjega razmaha stadionskega rocka in spoliranega hard rocka za odrasle. Dilema ali delati glasbo zase ali za denarnico tukaj odpade. Can't Slow Down skupine Foreigner je po dolgoletnem čakanju za stare poslušalce zelo soliden album. Morda še bolj kot prej velja stroga razdelitev na dva svetova: rockovskega in razneženega. Ljubezen je večna tema v glasbi, pri Foreigner seveda ni nič drugače. Večina besedil se ukvarja s to tematiko, nenehno pripovedujejo zgodbe, ki se dotikajo tematike odnosov med spoloma, medsebojnega nerazumevanja in iskanja tistega ali tiste prave, torej popolne osebe. Mick Jones seveda zvočno podkrepljuje svojo glasbo z uporabo violin in saksofonov, kar je uspešno uporabljal skozi vso kariero. Can't Slow Down obstaja tudi kot trojni paket, ki vsebuje nove skladbe, deset na novo zvočno urejenih starih uspešnic in DVD s turnejskimi posnetki iz leta 2009. Tako kot mnogi iz garde preverjenih rockerjev so tudi Foreigner sklenili, da bodo ta paket prodajali v eni od največjih trgovskih verig v ZDA po bagatelni ceni. Sicer bi na ploščo starih uspešnic na drugi dik dodali še več, vendar je za ta denar to očitno to. V času slabe prodaje nosilcev zvoka se je tudi pri Foreigner ta poteza pokazala za pravilno. Podobno kot Journey tudi Foreigner v vseh letih studijske neaktivnosti ne izgubljajo poslušalcev in popularnost ter s tem finance v diskografsko težkih časih spodobno rastejo.
Hrepeneča in trpeča besedila pa vedno kot balzam učinkujejo na razočaranega in potrtega slehernika, ki ga poleg negotovega jutri, klimatskih sprememb in slabe plače, ubija tudi smola v ljubezni. Mick Jones je tudi kot producent pokazal dober nos in kompetentno znanje. Je tudi očim zadnja leta slavnega producenta Marka Ronsona, še najbolj znanega kot sodelavca Amy Winehouse. Na plošči Can't Slow Down je Mark pomagal pri skladbi Fool For you Anyway. Nenavadna stvaritev za Foreigner, Jones v njej poseže na področje, ki ga sicer pokrivata denimo Hall & Oates, torej beli soul s pridihom funka. Mark Ronson je imel pri njenem nastanku očitno velik vpliv. Torej področje, na katerega Foreigner še niso posegli.
Na plošči Can't Slow Down zasedbe Foreigner je tonska kvaliteta novih posnetkov nesporna, Marti Frederiksen je na tem področju upravičil sloves priznanega mojstra. Morda na koncu le nekaj pomislekov glede posnetka Too Late, kjer je slišna nekompatibilnost z ostalim materialom. Vendar gre tu le za tehnični in ne umetniško vrednostni vidik. Mick Jones je mojster preprostih, lahkotnih melodij in popolnih aranžmajev. Kratkomalo je ustvaril skladbe, v katerih je vse na svojem mestu. Menim, da malokdo od poslušalcev pristopa h glasbi tako zelo analitično, da bi v vsaki skladbi iskal dlako v jajcu, oziroma delal mikse po svoje. Can't Slow Down je plošča za predane oboževalce, sicer stare slave ne bo povrnila, a dvomim, da je sploh kdaj izginila.
na vrh