Unruly Child je legendarna, a spregledana AOR zasedba iz ZDA, ki se je po daljši eri mirovanja znova združila v novem mileniju ter leta 2010 vrnila na prizorišče s studijskim albumom »World's Apart«. Precej neopazno je izšel štiri leta kasneje njegov naslednik »Down the Rabbit Hole«, ki ga je skupina izdala le preko svoje uradne spletne strani, pa še to zgolj v digitalni obliki.
Unruly Child zastopa kvintet izjemno izkušenih glasbenikov. Nekateri med njimi, to so kitarist Bruce Gowdy, bobnar Jay Schellen in basist Larry Antonio se zelo dobro poznajo še iz časov , ko so igrali skupaj v World Trade. To so bila torej osemdeseta. Ko se ozreš na prehojeno pot glasbenih karier posameznih članov zasedbe, postane takoj jasno, da zna biti material na slehernem albumu, ki je izdan v novem mileniju pod imenom Unruly Child še kako zanimiv.
Glede na pretekli opus, se je skupine sicer oprijela žanrska oznaka AOR, so pa Unruly Child na zrela leta postali razvojno eden tistih bendov, ki so uspeli razviti svoj edinstven, hipoma prepoznaven slog, ki je nezgrešljiv. Brez težav jim lahko prilepiš oznako art, saj nosi album »Can't Go Home« namreč nekatere iztočnice komponiranja, ki so lahko podlaga celo za potencialni progresivnorockovski album. Prav ta, najnovejši izdelek imenovan »Can't Go Home« vsebuje nekatere karakteristike značilne za skupine in izvajalce, ki so pripadali progresivnorockovskemu žanru, pa kasneje v osemdesetih vrinjali v svoj izraz vse več kompaktne komponistične predvidljivosti in muzikalične vrednosti, s čimer so se na moč zbližali takrat popularnemu AOR žanru.
»Can't Go Home« ohranja izdelane refrenske napeve, ki v muzikalični vrednosti grabijo hipoma, vendar pa ne prevzemajo nujno pozornosti. Eden najmarkantnejših vokalov, pa tudi žal spregledanih, ko govorimo o žanrih hard rocka, AORa in melodičnega rocka, to je izvrstna Marcie Free, funkcionira na album »Can't Go Home« povsem drugače, kot je to bilo značilno za njene solo izdelke, albume King Kobra in Signal. Vokal je poln vrlin čutne sofisticiranosti in subtilnosti, njegova barvna variabilnost je neverjetna. To zgolj potrjuje artistični razvoj in zorenje, ki ga je ta vokal dosegel skozi leta. Album je prežet z vokalnimi harmonijami, kar je značilnost AOR glasbe, so pa tako po produkciji, kot aranžiranju sorodne npr. z Yes iz časov albumov »Open Your Eyes« in »The Ladder«, nadalje tistim kar sta počela Squire in Sherwood v skupnem projektu Conspiracy, od tu pa ni več daleč smiselnost primerjav z zasedbo World Trade, kjer so nekoč sobivali trije člani današnjih Unruly Child.
Kitare niso rockovsko nasršene v produkciji. Produkcija je »art« in išče sobivanje vseh gradnikov v enakovrednem ravnovesju in iz materiala na albumu je moč izluščiti, da jezdi zelo učinkovito po sredinski legi med elementi AOR glasbe ter melodičnega rocka na eni strani ter elementi, ki so značilni za art rock, pri čemer ne gre preslišati nastavkov progresivnega rocka.
Album je v kompozicijah razrahljan, idejno slikovito emabalažiran ter razgiban. Ne gre takoj v uho in v tej karakteristiki pravzaprav že uvodoma prijetno preseneti. Pravzaprav nagovarja silno previdno in skromno, docela nevsiljivo, ko se odvrtita The Only One ter Four Eleven. Prva skladba, ki resnično zgrabi vso pozornost je šele tretja, izvrstna Driving into the Future, ki opozori, da imamo opravka s posebnim albumom. Ta občutja utrdi tako za njo Get On Top (s presenetljivo mračnim uvodom), medtem ko občutek mehkobnega značaja albuma utrjuje (nekoliko nepotrebna) balada See If She Floats. Druga polovica albuma, ki jo nekako odpira naslovna skladba ter jo podkrepi izjemna Point of View, deluje v oziru izredno pretanjenega pečanja muzikaličnih figur kompaktnega formata ter eksperimentalnih nastavkov še bolj izzivalno in zanimivo. Sicer pozitivno naravnani album sklene buditeljska, optimistično kipeča Someday Somehow, grabežljivega refrenskega napeva.
»Can't Go Home« je izredno zanimiv novi studijski album tega nadvse izkušenega kvinteta, ki do tega dne v svetu rocka in rolla ni prejel zasluženega priznanja in bo ostal najverjetneje tudi po tem izdelku spregledan. Všečno je spoznanje, da se Unruly Child ob vsem tem požvižgajo prav na vse trende in sledijo sebi lastnem glasbenem vizionarstvu, ki je torej prineslo na prizorišče prelep nov art rock album s katerim Unruly Child v razvojnem smislu še zdaleč niso rekli zadnje besede.
Unruly Child - Point Of View (uradni avdio zapis):
na vrh