Kanadski kitarist in vokalist Pat Travers ne potrebuje posebne predstavitve. Mož, ki je v svoji razgibani in dolgoživi karieri med drugim posodil svoj glas na utrla hitu Bostonske zasedbe Extreme in njihovem zimzelenu Get the Funk Out in mož, pri katerem je shodil svoje prve korake v svet glasbenega šov biznisa ultimativni Iron Maiden bobnar Nicko McBrain, velja za enega najbolj pronicljivih fuzionistov energij rocka in bluesa. Njegovi nastopi slovijo po izjemni eksplozivnosti ter zapeljivosti interpretacije, ko govorimo o strogem fokusiranju na živo izvedbo avtorsko izbrušenih form vselej otipljive glasbene pridige.
Pat Travers se kljub svojim skorajda šestim izpolnjenim dekadam življenja ne ustavlja. V lanskem letu je izdal album »Blues On Fire«, leta 2011 je predstavljal po Evropi album »Fidelis« (2010), kjer smo si ga ogledali tudi na nastopu v Vrbi na Koroškem. Možakar jaše še naprej visoko na krilih svoje ustvarjalnosti. Tako je svoj spremljevalni kombo razširil in ojačal z novimi imeni, s katerimi je enkrat več prestopil vrata studia ter posnel novi album »Can Do«. Na njem se je Travers ozrl po svojem začetnem obdobju glasbenega ustvarjanja. Želel je ujeti energetsko voltažo svoje koncertne igre s konca sedemdesetih, ki jih pooseblja odlični koncertni izdelek imenovan ‘Live! Go for What You Know’ iz leta 1978, na katerem so povzeta dela začetnega obdobja ustvarjanja Pata Traversa.
Možakar dejansko doživlja novo mladost. Ne le da je rutinirano in izkušeno prelil surovo živost na zvok novega izdelka, kar je sicer značilnost za njegova pretekla dela , pač pa je možakar dostavil znova preko 55 debelih minut materiala, ki navdušuje v razgibanosti in odličnem iztržku sobivanja treh osnovnih elementov. Karakteristik hoje po starošolskih vzmetnicah hard in heavy rocka, bluesa ter pompa. Slednjega trži mojster Travers znova na moč učinkovito na podlagi svojega prirojenega občutka za melodijo. Melodija sodi tudi na tem albumu naravnost na prvo mesto, zato skladbe visoko vžigajo v svoji kompaktni formi aranžiranja. Slednji element ohranja privlačnost Traversove glasbe tudi radijskim valovom. Koketno, erogeno, čvrsto in v duhu velike zavzetosti in strastnega pristopanja!
Celo priredba znanega Eurithmycs hita Here Comes The Rain vžiga v prevodu na jezik značilne Traversove manire aranžiranja in vokalne interpretacije. Traves v svoji verziji Eurythmics hita ponuja izredno surovo reintereptacijo, ki jo dozira s prepoznano blues mimikrijo. Predvsem ko se loti soliranja. Slednje je preko albuma prvi in osnovi pokazatelj od kod izhaja glasba Pata Traversa v svoji zibelki. Iz bluesa. Možakarju nikakor ni tuje okraševanje delov skladb tudi s »slide«« ornamenti na kitari. Preverjeno zlaganje fraz, pa nadgrajuje Travers znova s svojim »raskavo« možatim, do robatim »desperado« petjem. Travers vokalno konkretno »grmi« skozi novi album, kar je dokaz da se možakarja drži še vedno neukročena izvedbena potenca in svežina.
Travers je svoj novi album zložil povsem neobremenjeno. In kar je bistveno. Idej mu obenem ni primanjkovalo. Zato je »Can Do« izrazno razgiban album, ki ne skopari z otipljivostjo glasbene vsebine ter emocijami. Vse to smo pri Traversu v preteklosti sicer že občutili, zato lahko rečemo da je »Can DO« predvidljivo izrazni album. Revolucije v avtorskem izrazoslovju od Traversa ne gre več pričakovati, prav tako da bi se preizkušal v drugih žanrih. »Can DO« pa je ob teh predvidljivih formah odigran enkrat več z veliko strastjo in »robato«, kot se za z bluesom naphani album spodobi, da ta učinkovito sproža kurjo polt! Od pompozne fuzije power bluea ter rocka otvoritvene naslovne skladbe, do zaključno šegave boogiejevske avanture v Red Neck Boogie, pa vse vmes, ga ni trenutka ki vas bi slučajno dolgočasil. Tudi v Keep Calm & Carry On, ki je instrumentalna skladba, prevzema Travers s svojo idejno pronicljivostjo, ko postavi kitaro v vlogo vokalne igre.
Le eno opazko gre očitati albumu. »Snare« boben je nekoliko preveč »stanjšan« v zvočni sliki, lahko rečemo kar nekako prešibak, ko ga postaviš ob bok vsej čokatosti surovo formatiranih kitarskih riffov. Sicer pa ni kaj. Upajmo, da bo mojster Travers pripeljal svoj novi album »Can Do« čim prej tudi na Evropske odre, da doživimo njegovo veliko izrazno karizmo tudi v polnokrvnem odmerku odrskega ekscesa.
na vrh