Zakaj Camel, ena najbolj originalnih in kreativnih skupin simfoničnega prog rocka, po krivici ostaja najbolj prezrta skupina tega žanra, meni ne bo nikoli popolnoma jasno. Kljub temu, da so praktično skozi celotno kariero delali fenomenalno glasbo namreč nikoli niso okusili komercialnega uspeha ali pozornosti kakih Yes, Genesis, Pink Floyd, Jethro Tull ali ELP. Je k temu morda botrovalo dejstvo, da je njihov prvi album, imenovan preprosto kar "Camel", z naslovnico jokajoče kamele na vlaku, izšel relativno pozno, tedaj ko je bila prog rock scena na višku popularnosti? Camel so sicer začeli aktivno delovati že leta 1971, a njihov prvi album je izšel dve leti pozneje, torej v času, ko je že mrgolelo razno raznih prog mojstrovin ala "Larks' Tongues In Aspic" (King Crimson), "Tales From Topographic Oceans" (Yes), "Selling England By The Pound" (Genesis), "Brain Salad Surgery" (ELP), itd.
Za razliko od večine skupin iz tega žanra so bili Camel v svojem zgodnjem obdobju stabilna zasedba. Združevali so tako simfoniko, nekatere elemente jazza, virtuoznost kot melodičnost. Hkrati s svojim skromnim odnosom do sebe in izogibanjem medijski pozornosti, ki je spremljala večino sorodnih skupin. In ravno s tem so si pridobili kulten status in vso lojalnost zvestih fanov, ki jim sledijo še danes. Lahko rečem, da gre za eno redkih starih in legendarnih skupin od katere nisem slišal v diskografiji enega slabega albuma oz. enega samega "trenutka slabosti" v karieri. Resda so tudi oni svoja najboljša dela ustvarili v 70-ih, a svojega zvoka in integritete niso nikoli prodali. Tega si nikoli niso privoščili, niti za ceno možnega večjega komercialnega uspeha in prepoznavnosti.
Camel so že takrat presenečali s svojo svežino, originalnostjo, lastnim zvokom in glasbenim prvinam, kljub občasnim vzporednicam med kitarsko (pa tudi vokalno) tehniko kitarista in pevca Andrewa Latimerja ter Davida Gilmourja (Pink Floyd). Čeprav zmeraj bolj nekoliko na strani simfoničnega proga kot canterburya so bili Camel praktično na meji obeh. Njihovi trije vokalisti s te plošče (torej Latimer, klaviaturist Peter Bardens in basist Doug Ferguson) nikoli niso bili pevci "prve lige" ali karizmatični v slogu Petra Gabriela (Genesis) ali Petra Hammila (Van Der Graaf Generator), a so se kljub temu odlično ujemali z glasbenim konceptom. Vsi trije pa so imeli tudi visoko melodične in prepoznavne vokale. Večino vokalov pa je ponavadi odpel kitarist (kasneje tudi flavtist) Andy Latimer. Nasploh pa je ena njihovih značilnosti, da vokalov ni bilo nikoli veliko in so imeli rajši dolge inštrumentalne dele.
"Slow Yourself Down", ki odpre ploščo zveni skoraj jazz fusion. Nekoliko celo spominja na zgodnjega, nekomercialnega Santano. Zveni namreč precej nebritansko, celo rahlo eksotično, tropsko. In prav to je tista kvaliteta, ki je pomembno razlikovala Camel od ostalih skupin britanskega simfoničnega prog rocka. Obenem pa so tudi oni imeli v sebi dosti keltske magije pa tudi značilne melanholije sorodnih skupin. Že na tej skladbi pokažejo Camel, da so izredni glasbeniki. Tedaj komaj 18-letni bobnar Andy Ward pokaže svojo jazzovsko spretnost hitrih in udarnih prehodov na bobnih, ki jemljejo sapo. Združuje torej tako sijajno tehniko kot moč. Andy Latimer (na tej skladbi tudi vokal) katerega solaže in originalni rifi so čista perfekcija, ki spremljajo celoten album sledi njegovemu ritmu, ki ga dopolnjuje Fergusonov poskočen bas in Bardensove "čarovnije" na melotronu in orglah.
"Mystic Queen" je epska balada. Poje jo basist Doug Ferguson. Latimerova solaža v njenem srednjem delu, naj omenim, tokrat res zveni zelo "Floydovsko", kot da bi z Gilmourjem sedela v istih šolskih klopeh. To je sicer nekaj kar je dejstvo in kar sem že na začetku omenil, da so Latimerja ravno zaradi podobne kitarske tehnike (pa tudi vokala) radi primerjali z Gilmourjem, Camel pa s Pink Floydi ("nakuliranimi" Pink Floydi). Kar nazorno priča o kvaliteti tega sijajnega in prezrtega kitarista. Sam sem mnenja, da je Latimer najbolj prezrt prog kitarist sploh. Žal že pokojni Peter Bardens je prav tako mojster (njegova solo zapuščina je vredna pozornosti), ki vam bo zaprl sapo s svojimi izjemnimi orkestralnimi harmonijami (v tej fazi je rad uporabljal tudi VCS3 sintesizer, kateri je bil tedaj med drugim "všeč" tudi Petru Sinfieldu (ex-King Crimson, ELP) in že omenjenim Pink Floyd). "Mistična kraljica" zveni res zelo mistično.
Sledi izvrstni instrumental "Six Ate", kjer pride prej omenjena tehnična izvrstnost, izreden posluh skupine za melodiko in kombinacija obeh še posebej do izraza. Camel so bili sposobni izpod prstov stresati izredno hitre solaže, domiselne rife, a hkrati narediti tudi odličen inštrumental z glavo in repom. Latimer tu prikaže nekaj najbolj originalnih in duhovitih rifov kar sem jih kdaj slišal. Bardensove orglarije in melotron pa so čista pravljica. Skupina tu zveni tako uigrano kot malokateri rock band kar sem ga kdaj slišal, dosti bolj kot jazz fusion band, kar ni čudno saj je ritem linija Camel popolnoma jazzerska. Le malo skupin je, ki se lahko že na svojem prvem albumu pohvalijo s tako izvrstnim instrumentalom.
"Separation" je spet skladba drugačnega tipa. Zveni namreč precej bolj hard rockersko naravnano, ima celo metalske rife. Latimerov vokal je tu zelo soliden in ekspresiven in si privošči celo nekoliko dramatike. Njegovi kitarski rifi pa so tu sploh neka posebna zgodba. In tu sledi moja, sicer rahlo pikra, opazka na račun neke znane skupine. Naj rečem, da si je nek zelo znan in pomemben metalski band tu "sposodil" ali vsaj dobil idejo za glavni motiv oz. tako za rif kot ritem na svoji skladbi "Phantom of the Opera". Če ne verjamete poslušajte drugi del "Separation", tudi sam sem bil šokiran, ko sem prvič ugotovil to precejšno podobnost. Le, da Camel vse skupaj odigrajo in zaključijo še za stopnjo hitreje. Heh, če sem rahlo hudomušen kot Iron Maiden na jazzu!
Sledi njihov antem "Never Let Go", ki ima sijajen, mističen uvod in katerega odpoje klaviaturist Peter Bardens. Je izšel tudi kot njihov prvi single in ima vse kvalitete sijajnega progresivnega mini epa. Ima čudovit refren, sijajen Latimerjev rif. Najboljši del pa nastopi na koncu, ko ponovno sledi mističen Latimerjev rif temu pa dramatični Bardensov melotron. Potem pa še za konec še ena krajša, monumentalna metalska solaža, katere se nebi sramovala ne Dave Murray (Iron Maiden), ne Brian May (Queen). Fenomenalno! Sijajen zaključek. Brez dvoma ena njihovih najboljših skladb in klasika, katera je postala sestavni del njihovih koncertov.
Dramatika se spet nekoliko poleže s "Curiosity", ki je spet malo bolj jazzovsko obarvana. Zelo mi je všeč mistični in sanjav Latimerjev refren preden sledi njegova in Bardensova solaža. Prav tako je Fergusonovov sanjavi in mistični vokal kar primeren izbor za to skladbo, ki zveni resnično kot neka simfonija iz sanj.
"Arubaluba" je odlični inštrumental in verjetno vrhunec celotne plošče. Bardensov VCS3 synth spremljava (ki mimogrede ustvarja zvoke valov in žuborenja) ustvari okusno zvočno zaveso, temu pa se pridruži hitrostno in v nulo uigrano jurišanje ostalih glasbenikov.
Bog, ne morem se načuditi Wardovemu bobnanju. Činele kar odnaša. Intelignetno in udarno obenem. O Latimerjevih akrobacijah na tej skladbi pa samo to, da jih je treba slišati na lastna ušesa in se jih ne, da opisati z besedami. Mojster je pač mojster. Naj ne pozabim na Fergusonovo melodično prakticiranja basa. Ni ravno Chris Squire (Yes), a je kljub temu basist kakršnega bi si želela imeti vsaka progrockovska skupina. Tudi Bardens tu na orglah po mojem mnenju prikaže svoje najboljše trenutke na plošči, ki sodijo ob bok največjim klaviaturistom tistega časa. Resnično, ob "Arubalubi" si brez problema predstavljaš oaze sredi puščave, kjer se pase čreda kamel, čeprav še vedno ne vem kaj pomeni naslov skladbe in bi to rad enkrat izvedel.
Naj pripomnim še, da je produkcija na tem zadnjem remastru iz leta 2002 res odlična in velik preskok glede na originalni zapis. Preskok v produkciji je torej velikanski in je pripomogel tudi k temu, da sem zdaj to ploščo končno slišal v pravi luči, torej kot mojstrovino, kar nedvomno tudi je.
Ob tem velja seveda omeniti tudi bonus skladbe, ki si, za razliko od večine podobnih ponovnih izdaj, zaslužijo vso pozornost. Najprej je tu single verzija odlične "Never Let Go", ki pa je seveda drugačna verzija saj je skrajšana za potrebe singla.
19-minutna inštrumentalna kompozcija "Homage To The God of Light", sicer Bardensova solo kreacija z njegove takratne solo plošče (se pravi, da ni nikoli izšel na kaki Camel plošči), pa je prav gotovo tisto najboljše kar ponuja ta odlični remaster. Ta instrumetnalni ep, odigran v živo, 29. oktobra 1974, v londonskem Marquee Clubu, je prava poslastica za vse fane Camel, simfoničnega proga, canterburya in jazz fusiona in svojevrstni unikat, ki priča tudi o tem kako je band za šalo odigral dolg, razgiban in zanimiv ep ob katerem poslušalcu niti za trenutek ne pade pozornost drugam. Camel sicer nikoli niso ustvarili kak ep podobne dolžine, a ta Bardensova solo stvaritev je bila izjema in prav gotovo vrhunec takratnih koncertnih nastopov skupine.
"Camel", še danes popolnoma spregledana plošča tudi s strani fanov progresive, je torej eden najboljših debijev v prog rocku, mojstrovina, po krivici ene najbolj prezrtih rock skupin vseh časov. Obvezen nakup za vse fane simfoničnega prog rocka pa tudi canterburya. Tisti, ki je še niste slišali sploh ne veste kaj zamujate.
na vrh