Gallagher, Rory: Calling Card

Calling Card je Gallagherjev osmi studijski album, s katerim Rory nadaljuje postopno odmikanje od tradicionalnih blues rock okvirov. Čeprav blues ostaja poglavitna sestavina kitaristovega sporočila, iz ozadja svoje obrise vse pogumneje kažejo vplivi folk, country ter v primeru Calling Card predvsem elementi jazz glasbe. Rory se, podobno kot veliko njegovih šest strunskih kolegov, v želji po napredku v smislu svoje zvočne podobe, tokrat po pomoč obrne na prekaljenega mačka, ki si o ustvarjaju kvalitetne glasbe ne dela nobenih utvar. Z Roger Gloverjem zadolženim za krmarjenje produkcije Gallagher naposled dobi perfektnega partnerja za nadaljne razvijanje za njega značilnih kitarskih monologov, začinjenih z neumornim in vedno zabavnim blebetanjem irske dialektike.

Krivično bi bilo ob vseh teh slavospevih homogenosti Roryeve zasedbe ne omeniti dveh možakarjev, ki nosita velik del odgovornosti za kvalitetno delo Gallagherjeve čete. Gerry McAvoy in Lou Martin sta se v treh letih skupnega sodelovanja dodobra prilagodila eden drugemu. Tako s svojo očitno predanostjo tvorita trden temelj, ki Gallagherju omogoča razvijanje do skrajne meje njegovih sposobnosti. Trojica ob pomoči vedno zanesljivega Rod de'Atha s Calling Card ustvari razburljivo glasbeno čitanko, ki hkrati predstavlja zadnje poglavje v zgodbi klasične Gallagherjeve zasedbe.

Calling Card odpre odsekani ritem Do You Read Me, ter s tem nakaže novo smer Roryevega glasbenega raziskovanja. Hitro opazen radikalnejši premik h tršim melodičnim vzorcem napravi iz tega razburljivega uvoda še eno klasično Gallagherjevo mojstrovino. Čisto nasprotje te je Country Mile, živahen in lahkotnosti poln boogie woogie, kjer Rory z imitiranjem kakega od teksaških poljedelcev preizkuša svoje zabavljaške sposobnosti. Vsi ti "showman" elementi pa nebi niti pod razno prišli do izraza brez kitaristovega hitro nalezljivega slidea, ki v nas ponovno prebuja nagone bolj perverznih sort. Sledi Moonchild, perfekten primer novega glasbene podobe, na katero je Rory z Gloverjevim novačenjem meril. Trd hard rokerski okvir, v katerem se pasejo elementi jazza, prinese zvrhano mero zapletenih melodičnih fraz, začinjenih z briljantnimi Roryevimi kitarskimi pasažami, ki jih Gallagher iz sebe ponovno stresa brez kakšnega večjega napora.

Gallagher svojim jazz fantazijam prepusti naslovno skladbo, ki jo zaznamuje osupljiva medigra kitare in klavirja, preko katere nas ponovno nagovarja zabavno besedilo. Netipična Rory Gallagher stvaritev ostaja ena boljših skladb albuma. Škoda, saj ta unikatna skladba po vsej verjetnosti nikoli ne bo dosegla statusa največjih Roryevih klasik. Ena od teh je nedvomno melanholija Edged In Blue. Ena najbolj čustvenih Roryevih stvaritev ponuja nekaj naintimnejših vpogledov v kitaristovo notranjost. Prelepa melodija v mehkobni izvedbi spominja na osamljenost Million Miles Away. Nepozabno! Nazaj h zapeljivi umazaniji blues rocka. Secret Agent s svojo pravo hard rokersko štimo prekipeva od distoriranih rifov, vročekrvnih slide solov, ki skupaj z agresivno de'Athovo ritmiko pripeljejo do čustvene erupcije. Podobno odločna, vendar tokrat opremljena z počasnejšim funky ritmom, Jack – knife Beat, odseva vse Gallagherjeve glasbene kvalitete. Razgibana skladba tokrat svoje ogrodje gradi okoli Martinovega klavirja, kar Gallagherju omogoča neobremenjeno poskakovanje iz enega razburljivega motiva v drugega. Ob vsej tej sproščenosti nas ne preseneti niti akustična Barley And Grape Rag, ki jo je Rory posnel kar v jedilni sobi studia. Intimno ozračje, ki ga skladba ustvari, s svojo toplino znova govori o neizmerni ljubezni, ki jo je Gallagher gojil do glasbe.

Calling Card dokazuje da Rory Gallagher že dolgo ni več samo blues kitarist, ki dolgčas preganja z preigravanjem zaprašenih kitarskih motivov. Z razburljivo žanrsko mešanico je dokazal, da se eksperimentiranja ne boji. Ravno nasprotno, Calling Card danes predstavlja Gallagherja na vrhuncu svoje moči.