Genesis: Calling All Stations

In potem sta bila dva…Ko je Phil Collins po "We Can't Dance" turneji zapustil Genesis ni skoraj nihče več resno računal na to, da bi ti nadaljevali s svojim glasbenim ustvarjanjem. Toda neuničljiva originalna člana, klaviaturist Tony Banks in kitarist/basist Mike Rutherford, sta se odločila izdati (zelo verjetno) poslednji studijski album te legendarne skupine. Mojstra nista odvrgla puške v koruzo pač pa sta se podala na iskanje novega pevca in dokazala da, razen Banksa, noben član te skupine ni bil nepogrešljiv. Po dolgem iskanju je bil na koncu izbran tedaj malo znani škotski pevec Ray Wilson, član skupine Stiltskin, sicer sam velik ljubitelj Genesis. Wilsonov izjemno variabilen vokal daje albumu temačnejši ton in je nadvse specifičen, sicer pa je predvsem zaradi variabilnosti in temačnejše barve bolj podoben Gabrielovemu kot Collinsovemu. Na trenutke zveni tudi kot vmesna stopnja med njima. Včasih pa vleče tudi na vokal Paula Carracka (pevca Mike and the Mechanics; Rutherfordove solo skupine). Wilson je bil sijajna izbira in je nedvomno veliko odkritje. Novega rednega bobnarja po odhodu bobnarja Collinsovega ranga nista poiskala temveč sta se odločila izbrati dva izvrstna session bobnarja. Za potrebe albuma sta bila izbrana Maročan Nir Zidkyahu ter bobnar modernih prog rock herojev Spock's Beard Nick D'Virgilio (trenutno tudi pevec te skupine). Razlika med stiloma obeh bobnarjev je očitna in se vidi tudi pri izbiri skladb na katerih kdo izmed njiju bobna. Medtem ko ima Zidkyahu raje ostrejši stil udarjanja s polno močjo, D'Virgiliou ugajajo predvsem skladbe počasnejšega ritma. Čeprav na trenutke ti zvenijo rahlo neimaginativno, je večina bobnov na albumu po tehnični plati izvrstna. Tudi legendarni dvojec po dolgem času spet nekoliko bolj zadiha. To velja predvsem za Rutherforda, ki na tem albumu prikaže nekaj izmed svojih boljših trenutkov kot kitarist. Ne spomnim se, da bi njegova kitara zvenela kdaj trše kot na tem albumu. Medtem, ko je Banks na klaviaturah kot ponavadi odličen.

Plošča ima večinoma izjemne AOR skladbe kot so denimo naslovna skladba, hit "Congo", "Shipwrecked" ter "Not About Us", ki bi morale biti všeč tako fanom Genesis z začetka 80-ih kot fanom dobrega AORa pa tudi nekaj kompleksnejših kompozicij ki, ironično (glede na to, da je prav ta skupina inspirirala nastanek tega žanra), vlečejo na neo-progresivni rock. Otvoritvena naslovna skladba, ki se odpre z Rutherfordovim skoraj metalskim rifom je ena najboljših na albumu. Sledi "Congo", ki je bila edini hit s tega albuma. Z afriškimi ritmi pa tudi po Wilsonovem načinu petja zelo očitno spominja na kako solo delo Petra Gabriela. Tudi AOR umetnina "Shipwrecked "je izredno okusna skladba s čudovitim refrenom. "Alien Afternoon" se po počasnem uvodnem delu v nadaljevanju odlično razvije, predvsem po zaslugi odličnih Banksovih klaviatur. Zlasti pa navdušujejo "vesoljski" backvokali in odlični Rutherfordov rif v srednjem delu. Skladba je zanimiva progresivna stvaritev, ki je pravzaprav že bolj neo-prog stvaritev. "Not About Us" je še ena odlična AOR skladba s sijajnim uvodom na akustični kitari ter izvrstnimi Banksovimi aranžmaji, ki ima vse kvalitete hita. "If That's What You Need" je zelo dobra "power" balada, kakršne je kasneje Wilson rad delal kot solo izvajalec. Dramatična "The Dividing Line" je čisti neo-prog ala Marillion (Hogarthove ere) in ima sijajen jamming skupine ter odlične bobne. Sicer se ne more kosati s staro Hackett-Banks-Collins-Rutherford fuzijo, je pa po dolgem času spet ena taka skladba, ki je grajena v tej smeri. "Uncertain Weather" od vseh skladb na albumu še najbolj spominja na klasične Genesis 70-ih, predvsem po vzdušju, kar jo naredi za eno najboljših stvaritev na albumu. "Small Talk" je psevdo funk skladba, kjer Wilson po vokalu spominja na pevca Mike and the Mechanics Paula Carracka. "There Must Be Some Other Way" zveni kot pridiga nesrečnemu Philu Collinsu, ki nikakor ne more obdržati svoje žene, s fenomenalnim Wilsonovim vokalom, ki je na trenutke izjemno razkačen in takrat zveni kot kak hard rock pevec. Nekaj česar Collins ni bil nikdar sposoben narediti s svojim vokalom. Tudi inštrumentalna sekcija v drugem delu z odličnimi Banksovimi teksturami na klaviaturah je izvrstna. To je skladba z zelo dobrim sporočilom, ki je zelo realističen odsev problemov povezanih z zvezami modernega časa. Seveda je svetlobna leta daleč od kompozicij in besedil iz preteklosti skupine pa vendar je po dolgem času spet nekaj novega. Zaključna "One Man's Fool", ki je tudi najdaljša kompozicija na albumu, spominja po otvoritvenem delu, ritmu in refrenu na kako njihovo boljšo pop rock stvaritev z začetka 80-ih, vendar se nato po vhodu v instrumentalno sekcijo odlično razvije. To je skladba, ki jo vzljubite po več poslušanjih in predstavlja nedvomno eno izmed najboljših del na albumu. Je sijajen križanec med AOR ter progresivnim rockom in bo razveselil tako ljubitelje "komercialnejših" Genesis kot npr. Asia-e.

Plošča je nadvse prijetno presenečenje in korak v pravo smer po pop eksperimentih s Collinsom pa čeprav je še vedno bližje AORu kot progresivnemu rocku. Z novim glavnim pevcem, s svežim, temačnejšim zvokom (kakršnega so imeli v svojem "klasičnem" obdobju) "Calling All Stations", kljub temu da je ravno zaradi vokala in bobnov njihov najmanj tipičen album, predstavlja vrnitev tja kjer je skupina nehala tam nekje po plošči "Duke" (1980). Vedno moram z žalostjo ugotoviti, da je bil prav ta album tisti, ki bi lahko preporodil skupino in jo počasi vrnil na "stare poti", a je žal ni, ker so se ustrašili pritiska glasbenega trga. Prava škoda, ker je Ray Wilson odličen pevec, ker je "Calling All Stations" odlična AOR plošča s številnimi elementi progresivnega rocka, boljša od večine njihovih pop rock plošč s Collinsom in ker je na albumu čutiti neko novo energijo. Nekakšno osvoboditev Collinsove dominance in željo po vrnitvi h koreninam. A, ker je bil album v korporativnih ZDA, kjer so bil tedaj za klasični rock črni časi, komercialen polom, sta se Banks in Rutherford odločila nehati kmalu po koncu neuspešne turneje (ki je bila samo po Evropi, medtem ko je bila v ZDA, povsem upravičeno, odpovedana). Prepričan sem da bi bil naslednji album še boljši in še bolj blizu klasičnim Genesis, če bi ignorirali skorumpirani glasbeni trg. Toda legende je bilo konec in namesto, da bi nadaljevala naprej z ambicioznim in izjemno nadarjenim Wilsonom sta se Banks in Rutherford raje posvetila svojima solo karierama. "Calling All Stations" tako trenutno ostaja poslednje dejanje teh velikanov progresivnega rocka.