Legende gibanja N.W.O.B.H.M., danes gospodje, ki so preživeli pravzaprav vse možne vzpone in padce kariere, na svoji pestri poti, še naprej vztrajajo v ustaljenem bioritmu dveletnega presledka studijskih izdaj.
Ikonografija ostaja ustaljena. Opevanje slavnih dni velikih viteških bitk za kraljevino. To pot na naslovnici ni grba z levi, ne križev, ne mečev,.... Za naslovnico so fantje uporabili kar propagandni letak iz prve svetovne vojne, na kateri je upodobljen Lord Kitchener s pozivom vsem krepostnim Britanskim mladeničem, naj se zglasijo čim prej v najbližjem nabornem centru.
Saxon to pot niso začutili potrebe po pretiranem okraševanju plošč s pompom. Album se odpre brez pričakovanega intra, naravnost, neposredno, z žgočim, starošolsko oblikovanim riffom.
Zasedba je v svojem arzenalu pravzaprav iztrošila in preizkusila vse osnovne kitarske fraze, zato ne uspe več presenečati z novimi izdelki. Ti le bolj ali manj vlečejo slogovno in /ali zvočno na določeno obdobje skupine, ki je primerljivo s posameznimi albumi Saxon kariere.
To pot so fantje slekli pompozno odelo, ki jo je nosil predhodnik "Into The Labyrinth" (2009) in "Call To Arms" nosi občutek, večje neposrednosti, večje klasične starošolske drznosti in tako vrača občutja časov s konca devetdesetih, ki sta jih zaznamovala albuma "Unleash The Beast" (1997) in "Metalhead" (1999).
Odlična otvoritev s Hammer Of The Gods nosi klasičen, nalezljiv Saxon riff, ki ne ohranja ravnodušja v srcih pravih heavy metal zanesenjakov.. Pravi Saxon fani bodo, že po nekaj sekundah ta album posvojili in vzeli za svojega. Preseneča pa zlasti srednji instrumentalni del otvoritvnee skladbe Hammer Of The Gods, ki je razgiban in duhovito oblikovan in v katerem izstopajo zlasti eksplozivni prehodni rollingi Nigela Glocklerja. Srednji instrumentalni deli so to pot še posebej zanimivi in tako hvaležno razširjajo dinamični in atmosferični domet posameznih skladb.
Skladba Back in '79 je nekakšno novodobno pogrevanje izročila skladbe Denim And Leather, ki se je manifestiralo skozi kasnejše Saxon albume zlasti v skladbah z vpeto besedo "rock" v naslovih. Na "Into The Labyrinth" albumu, je to mesto zavzel denimo I Got to Rock (to stay alive). Skladba je ustvarjena za podžiganje publike na koncertih, ko vzklika Biff: "Show me your hands!!!"
Surviving Against The Odds je prava kotaleča Saxon koračnica, rojena za izvedbo na odru, v njej pa izstopa poleg odličnega neukročenega riffanja, zlati peklensko trganje bas linije, ki neustavljivo koplje v čvrsti ritemski vpregi. Mists of Avalon se razvija v skladu z atmosferičnim izročilom skladbe Unleash the Beast. Od kitice, prehoda v refren, refrena in seveda tudi z nekaterimi vodilnimi frazami. Odlična naslovna skladba Call To Arms je trenutek največjega plasmaja pompa in epskosti na album. Tega se je očitno zavedala tudi skupina. Vsebin osnovne melodije je izkoristila tako, da je opremila skladbo z dodatnimi orkestralnimi aranžmaji. Nadvse učinkovito in polno kompatibilno, zato si je ta verzija zaslužila mesto na albumu, kot dodatna - bonus skladba.. To epskost gojijo in poglabljajo Saxon že od vsega začetka kariere (The Eagle Has Landed, Crusader,...) Nekaj klasičnega rock n' roll drvenja vzpostavlja skladba Chasing the Bullet in poglablja starošolski značaj albuma, medtem ko Afterburner divja v podobnem slogu kot otvoritev plošče in prinaša eno najhitrejših skladb na album. Njena pozicija nas seznamu skladb (v drugi polovici albuma) je hvaležna, saj tako vzdržuje podobo plošče v pokončni, metalsko nebrzdani in naostreni podobi. Najbolj črn in dramatičen trenutek albuma je ujet v When Doomsday Comes, ki preseneti po integraciji in prekonfiguriranju "Perfect Strangers" trika v osnovni kitarski frazi. Fraza je poudarjena s klaviaturami, posebni gost na albumu pa je tokrat Deep Purple klaviaturist Don Airey (spremljajte tudi solažo v izhodnem delu skladbe). Še začudeni?
Saxon ne počnejo ničesar novega. Držijo se tistega kar so. Kar poosebljajo že od preroditve, točneje od "Solid Ball of Rock" dalje, seveda z ujetimi okruški zlate dobe osemdesetih. Rušilna navitost in pomp ujet na albumih "Lionheart", "The Inner Sanctum" in "Into The Labyrinth", to pot ni tako poudarjena, v ospredje pa se preriva duh s konca devetdesetih, ki kliče po klasičnem, starošolsko oblikovanem. Saxon se gibljejo skozi preverjeno uspešne fraze, ki jih le nekoliko obračajo, to pa velja tudi za osnovne melodične linije. V tem so, kot prekaljeni in izkušeni stari lisjaki izjemno uspešni, saj ustvarjajo nabor skladb, ki se lahko pohvali z zahtevano barvitostjo, raznolikostjo in dinamičnem razvojem. Temu sledi tudi podoba albuma, ki poseduje izredno živ zvok in dinamiko. Ta diši po starošolski Saxonski kozmetiki, kot že dolgo ne. Mnogokrat določene fraze že spominjajo na določene fraze starejših skladb, Byford pa je hkrati s tem do danes že dodobra precedil tudi lirični domet, saj se v verzih pojavljajo besedne zveze, ki jih je uporabljal tudi že v zgodnjih osemdesetih.
Dobrodošla prevetritev "špure" preteklih treh albumov, bo osrečila znova klene oboževalce te skupine. Album bo všečen zlasti tistim, ki poveličujete povest skupine, katera se je vila skozi devetdeseta. Legendam ne zmanjka sape in tudi "Call To Arms" udarja v polni vpregi neukročenega klasičnega Saxon heavy metal drvenja. Umika z bojišča Saxon je poznajo in zver ostaja še naprej nepotešena in sestradana krvi svojih žrtev!
na vrh