Zadnje dejanje pred prehodom iz minorne, a hrupnim ekstremom naklonjene založbe Relapse je dejansko zbirka dragocenih skladb s prvega EP-ja Lifesblood, kot tudi z njihovega prvega istoimenskega 7 colskega vinila, ki je luč sveta uzrl prav na samem začetku leta 2000. Dodatna vrednost je v tem, da se peklenska četverica loti vnovič poseči po skladbi Call Of The Mastodon, ki je bila en pomembnejših delov prvega seta devetih demo posnetkov, katerim pa je grleni lesk vtisnil sedaj že dolgo časa bivši pevec Eric Saner.
Že po prvem poslušanju plošče Call Of The Mastodon vam postane jasno, da vas atlantski virtuozi avantgarde ne nameravajo razvajati z mehkobnimi pasažami, psihedeličnim lebdenjem deset metrov nad trdnimi tlemi ter ne nameravajo razpredati subtilnih meglic nesvetne mavrice, temveč vas že s prvim udarcem nameravajo zabiti vsaj tri metre globoko, nato pa vam v krater uničenih idealov ter morebiti prevsokih pričakovanj natrositi še zadnje kosme črnega besa. V manj kot pol ure vam v ušesa nalijejo dobrih devet skladb, ki zvenijo prvinsko in brez dlake na jeziku. Manj pohvalna je nekoliko motna ter zmazana produkcija, ki je poleg manj izrazitega paketa vokalnih obdelav vaših bobničev še največji minus tega popotovanja v predkambrijski svet boja za obstanek. Čas, v katerem so se mastodonske me(n)talne celine še oblikovale, je bil svet grmečih tektonskih premikov. Nebrušeni diamant je bil še vkleščen v granitno skorjo neperfekcionistične briljantnosti, ki pa je prav tako poslušljiva kot so bili zgodnji Soundgarden ali pa v vsem svojem uničevalnem blišču zgodnji Neurosis - gre torej za precej zahtevno poslušalsko preizkušnjo vaših živcev kot tudi ušes. Shadows That Move je le prvo naznanilo trpljenja, ki pa poplača vztrajnost z bore malo melodičnimi pasažami. Genski kod te zveri je basovsko nasičen, bobnarsko rokokojski ter kitarsko nagnjen k poveličevanju wagnerijanske disharmoničnosti. Grinderska eksplozija se nadaljuje z Welcoming Warom, manj brutalni trenutek tokratne sludgerske sage bolečine ter trpljenja pa nastopi z visokooktansko Thank You For This ter ludistično načičkano mojstrovino najsvetlejšega trenutka na zatemnjenem obzorju - recimo temu hitu We Built This Come Death. Deviantni ples mučenja je šele na polovici, urini kazalci pa so se premaknili šele za domala neverjetnih 10 minut. Ahabovski moment skladbe Battle At Sea vam le da ščepec občutenja popolne katarzične umirjenosti, ki pa zazveni kot demonično večglasje satanske zalege že nekje na polovici brezskrbnega fatalističnega gratiniranja v lastnih sokovih. Deep Sea Creature je prava mala vinjeta novo skovane razglašene genialnosti, ki vas bo popeljala prek robov obskurnega, da bi uglasili svoje srce na šepajoči romanticizem skladbe Sickleg. Po kitarskem pospeševanju ter rifoidnem medmetu popolne penetracije hrupa z death metalsko prvorazrednimi kriki pregretih strun ste prišli domala do konca. Veliki finale je istoimenska skladba Call Of The Mastodon, ki iz demosnkih globin naznani prihod nove dobe ter prekleto sladkih trenutkov že čez nekaj kratkih mesecev.
Razčetverjeni, a potešeni in pretreseni zaradi salv nečloveških grozot ste popeljani na pot v obdobje, ko so bile zvezde še prekleto daleč, Mastodonom pa je bilo le malo mar kaj si o njihovem imaginariju tisočerih pošasti in demonov misli širša javnost. Diamant je še vedno slišen in odzvanja izpod debelih plasti zaprašene in peklensko doneče garaže. Vsem indicem navkljub so fantje namesto bolj mrakobnih kontur mordorske zlobe izbrali povsem nepričakovane smernice. Prihod v srednji svet je bil po tem, ko so se bojne barve podzemne preteklosti sprale, lažji in mogočnejši kot bi si kdorkoli lahko mislil. Dejstvo je, da je prvemu klica mastodonov težje prisluhniti kot milozvočnemu paritvenemu obredju plošč, ki še prihajajo, a ima tudi ta svojevrsten čar.
na vrh