Hans Ziller, znameniti nemški kitarist in edini originalni član današnje formacije legendarnih nemških hardrockerjev Bonfire iz bavarskega Ingolstadta, ne popušča. Potem, ko je skupino znova spravil v pogon pred dvema letoma, ko je sprva izšel nadvse kakovosten povratniški album »Glorious«, za njim pa še dvojna kompilacija na novo posnetih klasik imenovana »Pearls« - na obeh izdajah se na vokal vpisuje bivši Accept vreščač David Reece, se kremeniti Ziller s svojimi Bonfire vrača na sceno še z enim povsem novim dolgometražnim studijskim dosežkom.
Za to je moral Hans Ziller znova osvežiti postavo. V današnjih Bonfire sodelujejo tako izkušeni glasbeniki, pa čeprav so skupaj z Ziillerjem komaj od leta 2015, najnovejša pridobitev, to je novi pevec Alexx Stahl, pa se je skupini pridružil šele v lanskem letu in to po mimobežni seansi Zillerja z Michaelom Bormannom (ex-Jaded Heart), ki je v Bonfire trajala vsega dva meseca.
No Stahl je skvašen iz drugačnega testa. Mož je dobro poznan v podzemnem svetu nemškega metala. Sodeluje v izvrstni formaciji Roxxcallibur, ki preigrava priredbe iz časov NWOBHM, svoj pečat je pustil na dveh izvrstnih studijskih dosežkih klasičnih metal revitalistov Viron, ki so žal razpadli, obenem pa silno uspešno imitira lik Ronnie James Dia v tribute to Rainbow zasedbi Beyond the Rainbow. Skratka, Zliller v iskanju novega pevca ni mogel preskočiti Stahla, k sreči pa se je novi pevec izkazal za izjemno pridobitev, ne le po tem, da poseduje neverjetno vokalno karizmo, prodornost in eksplozivni karakter, pač pa tudi po značajski plati, hipoma združljivi s preostankom osveženih Bonfire.
Da so se vremena povsem zjasnila in da deluje v ekipi izvrstna kreativna energija oziroma ustvarjalni naboj, ni težko napovedati že takoj po prvih taktih novega albuma, ko zagrmi otvoritvena Power Train, jo nasledi nič manj grabežljiva Stand Up 4 Rock in nadaljuje melodično invazivno prodornost albuma Praying 4 A Miracle. Vse tri kompozicije nosijo izvrstno komponistično navezo med kiticami in refreni, kjer prevzemajo hipoma nalezljivi refrenski napevi, kot v najboljših časih Bonfire, vštevši klasične »Point Blank« čase. Navdih ne popušča v nadaljevanju in bend silno spretno vzdržuje kombinacijo ultramelodične nalezljivosti in neposredne rockovske udarnosti, pri čeme je treba imeti v v uvidu dejstvo, da so časi produkcije seveda moderni , pa tudi, da komponirajo nove skladbe Bonfire danes kanček drugače. Tako npr. naslovna skladba potegne na nekaj kar bi lahko spravili skupaj tudi Helloween ali/in Unisonic. Skratka. »Byte the Bullet« je od glave do pete pravi pravcati klasični nemški hard rock album. Bolj nemško od tega niti ne gre.
Zanimivo je tudi to, da je Ziller našel nemalo poguma za uvrstitev priredbe Jethro Tull klasike Locomotive Breath, saj gre za skladbo, ki ob prvi asociaciji nikakor ne sodi na Bonfire album, nasploh pa ne v njegovo sredino. Če že kam, potem na rep albuma. Vendar je tudi v tem primeru našel Ziller učinkovito zdravilo in sicer tako, da je nekoliko upočasnil osnovni ritem, sama vodilna fraza, ki jo vodi sedaj kitara, pa v novi preobleki Bonfire konfekcije silno ugodno funkcionira. Vendar se morate pregristi sprva preko naporne minute uvoda. Verjetno ste že sami ugotovili, da je to edini, bolj kot ne, nepotrebni posnetek novega albuma.
Bend tudi ne skopari s svojo zabavljaško platjo. Za dobro razpoloženje poskrbi instrumentalni venček InstruMetal, kjer se Ziller sprehodi skozi najmarkantnejše melodije klasikov od Beethovna, Musorgskega, do Straussa in Griega, z uvodno potegavščino Friedensreich, kjer si člani skupine dajo duška nad polomljeno nemščino angleško govorečega basista skupine Ronnie Parkesa, ki je sicer edini ne-nemški član današnjih Bonfire. Sedaj ste že drugič ugotovili tudi sami, da sta tudi ti dve točki povsem odvečni na novem albumu
Da ne dolgovezim. Ah, saj res. Na repu albuma boste dobili še eno (novo) verzijo Bonfire klasike Sweet Obsession. Sicer pa suma sumarum. Gotovo najmočnejši izdelek po osemdesetih. Brez dlake na jeziku. Najbolj jasno definiran, muzikalično in komponistično izpiljen. Stahl je preprosto ključ do tega uspeha. Kot vokalist naravnost osupne v svoji predstavi. Zato si več kot zasluži vidno pozicijo v večji skupini. Skupini odmevnejšega imena.
Refreni tekmujejo v tem kdo bo komu prevzel pozornost na albumu, obenem pa lahko vnovič brezmejno uživamo v izjemnem solističnem navzkrižnem slalomiranju Zillerja in njegovega pajdaša Franka Pane’-a ter neverjetno učinkujočih mid-eight pasažah, kjer skupina dodaja vanje nasilno spreten način tudi ornamente kitarskih harmonij v ječavih tercah.
Album »Byte the Bullet« je torej tisti pravi za Bonfire novih časov. Ne glede na pretežno povsem solidne, če ne izvrstne studijske predhodnike, je Ziller naposled z novo formulo osvežitve postave dosegel to, kar je dalj časa iskal. V prvi vrsti stabilnost ter pravo učinkovanje kemičnih vezi v skupini in tako zajadral v novo sfero izjemne kreativne navdahnjenosti tudi na zrela leta delovanja skupine. Bonfire se s takšnimi albumi, kot je »Byte the Bullet« še zdaleč ne bodo postarali.
Sladka obsesija očitno še kar traja in traja!
Bonfire - Praying 4 a Miracle (uradni video):
na vrh