Pevski in bobnarski dobrovoljček Phil Collins se je konec osemdesetih nahajal na komercialnem vrhuncu svoje superuspešne glasbene kariere in to v istočasni vlogi samostojnega izvajalca in člana legendarne skupine Genesis. Po koncu Genesis turneje v podporo veliki studijski uspešnici »Invisible Touch« (1986) je bilo jasno, da je spet napočil čas za naslednji samostojni dosežek s katerim je gospod Collins poskušal ponoviti, če že ne nadgraditi huronski uspeh nepozabnega predhodnika »No Jacket Required« (1985). Slednji ga je dokončno zacementiral kot enega najbolj uspešnih in popularnih solo izvajalcev osemdesetih let prejšnjega stoletja, vseeno pa je še dandanes naravnost fascinantno, da je glasbenik s koreninami v jazzu in progresivnem rocku na vrhu svetovnih pop lestvic zdržal tako dolgo.
Z albumom »…But Seriously«, ki mu je vnovič navrgel številne hite, med katerimi so nekateri do dandanes že skorajda 'ponarodeli', je karizmatični pevec in bobnar napovedal, da je pripravljen tudi ob koncu zanj neverjetno uspešne dekade kraljevati na vrhu najbolj vznemirljivih britanskih pop izvajalcev. Produkcija na »…But Seriously« je bila, tako kot se to spodobi za gospoda Collinsa, tradicionalno fenomenalna, razen tega pa je za nekatere skladbe napisal nekaj najboljših aranžmajev v celotni solo karieri, tako da je to, poleg »No Jacket Rquired«, še vedno njegov najboljši izdelek v vlogi samostojnega izvajalca.
Ob nadaljevanju uspešne slogovne formule z »No Jacket Required« se je tokrat v sodelovanju z dolgoletnim producentom Hughom Padghamom odločil za bolj organsko produkcijo, kar pomeni, da je povsod uporabil prave bobne in ne ritem mašine. Zvok je moderniziral tudi tako, da je uporabil občutno manj sintetizatorskih tekstur in jih večinoma nadomestil z večjo prisotnostjo električnega klavirja in drugih klaviatur, kar pomeni, da je »…But Seriously« tudi po tej plati odlično prestal test časa.
Collins je še naprej zaupal preverjenim glasbenim kadrom na čelu z dolgoletnim kitarskim pajdašem Darylom Stuermerjem in baskitarskim posebnežem Lelandom Sklarom, medtem ko je kitarske vrste dopolnil Dominic Miller, ki se je kasneje uveljavil kot Stingov kitarist. Poleg impresivne pihalne sekcije je tudi tokrat sodeloval z nekaterimi prestižnimi gosti v podobi Erica Claptona, Stevea Winwooda, Davida Crosbya, Nathana Easta, Stephena Bishopa in Pina Palladina. V nasprotju s Philovo preteklo tradicijo pisanja besedil, kjer so večinoma prevladovale njegove ljubezenske težave in razno razne zabavne prigode, se na »…But Seriously« veliko bolj kot kdaj prej posveča različnim družbenokritičnim tematikam. No, kljub vsemu se še vedno najde nekaj ljubezenskih besedil, saj gre konec koncev za studijski album večnega romantičnega sanjača in osmoljenca, vendar je tudi pri slednjih ubral zaznavno bolj zrel pristop.
»Hang In Long Enough«, eden izmed številnih hit singlov s tega albuma, je pravcata otvoritvena poprockovska bomba in svojevrsten energetski katalizator na katerem Phil uspešno sodeluje z big bandom, ki razgibano ozračje popestri z vnosom duhovitih pihalnih aranžmajev. Phil je tu na vrhuncu svoje vokalne forme, še posebno med veličastnim refrenom, kjer ga spremljajo okusna večglasja. Vrnitev 'organskih' bobnov tej čudoviti skladbi zagotavlja izjemno živo in dinamično ritmično ravnovesje, medtem ko so posebna zgodba zase tudi Stuermerjeve izjemno dinamične kitarske umetnine.
»That's Just The Way It Is«, naslednji hit single je pacifistična power balada, ki je s svojim globokim besedilom o vojnih nesmislih ostra kritika dolgoletnega severnoirskega konflikta. Tu Collinsu pri vokalnih harmonijah na čudovit način pomaga gostujoči pevec David Crosby, medtem ko ima osrednji, izrazito melanholični aranžma očiten keltski pridih. Naslednji hit single »Do You Remember« nadaljuje osupljiv niz uspešnih power balad. S svojim ljubezenskim besedilom precej spominja na nekatere pretekle Philove romantične izlive, saj gre za dokaj generično zgodo o nesrečnem zaljubljencu, kateremu ženska nikakor noče vračati pozornosti. Tokrat je Collinsa med petjem na čudovit, harmoničen način spremljal Stephen Bishop, medtem ko so bila spokojna tolkala in nežni aranžmaji porok melanholično-romantičnega vzdušja. Temu sledi fascinantni ambientalni kontrast, saj zatem pride na vrsto eden izmed Collinsovih najbolj prepoznavnih hitov.
Atmosfera »…But Seriously« doseže vrelišče z odličnim »Something Happened On The Way To Heaven«, ki se uvršča med vrhunce celotnega albuma in pri katerem je kot skladatelj sodeloval tudi kitarist Stuermer. S svojo strukturo in ambientalnim utripom bi se lahko znašel tudi na katerem koli Genesis albumu iz 'pop ere'. Čudoviti refren, kjer Phila spremljajo sijajne ženske vokalne harmonije, je opremljen z dinamičnimi pihalnimi aranžmaji in energičnimi kitarskimi pasažami, medtem ko vseskozi vlada izjemno pozitivistično vzdušje. Ta pop rock klasika je bila izvorno napisana in predvidena za film 'Vojna zakoncev Rose' z Michaelom Douglasom, Kathleen Turner in Dannyem DeVitom v glavnih vlogah.
Naslednja skladba, »Colours«, je še bolj fascinanten dosežek, ki je še bolj soroden Genesis izročilu, saj se na njem Phil celo vrne k svojim progresivnorockovskim koreninam. Ravno zaradi dolžine (skoraj devetih minut) je bil eden redkih dosežkov s tega albuma, ki ni nikoli postal hit, saj ga večina radijskih postaj zaradi prevelikega števila minut ni želela predvajati. Družbenokritično besedilo je bilo namenjeno rasističnemu režimu in politiki apartheida v južnoafriški republiki, ki je ravno tedaj doživljal še svoje zadnje, umirajoče izdihljaje. Odpre se kot melanholična, klavirska balada, nakar vpade pompozni aranžma. Phil vnovič navduši s svojo ganljivo pevsko predstavo, ki je polna empatije in zanosa. Dinamična tolkala v inštrumentalno sekcijo vnesejo utrip svetovne glasbe, nakar sledi briljanten časovni prehod, kjer osrednjo mesto pripade subtilnim kitarskim pasažam in energičnim pihalnim vložkom.
»I Wish It Woul Rain Down«, ganljiva power balada z elementi gospela, na kateri je svoj kitarski pečat pustil Philov stari prijatelj Eric Clapton, je še dandanes ena najbolj občudovanih skladb z »…But Seriously« in seveda še en veliki hit. Claptonove prepoznavne, 'jokajoče' kitarske pasaže v navezi s prostranimi klaviaturskimi zavesami ustvarjajo melanholično zaledje, medtem ko se Collins, ob pomoči mogočnih ženskih večglasij na bazi gospela, vnovič prelevi v srceparajočega pevskega posredovalca številnih pretresljivih emocij. Po Philovih besedah je bil ta zimzelen najbližji približek bluesu oziroma blues rocku v njegovi celotni karieri.
Najbolj prepoznavna skladba in obenem največji hit z »…But Seriously« pa je bila čudovita power balada »Another Day In Paradise« za katero je Phil dobil navdih med obiskom ameriškega glavnega mesta Washington D.C., kjer so ga po njegovih besedah med sprehodom po mestnih ulicah pretresle številne žalostne podobe brezdomstva, ki so bile v osrčju ZDA identične tistim v t.i. tretjem svetu, če ne še hujše. Kratki otvoritvi z disonantnimi efekti sledi vpad tenkočutne kitarske fraze in oblikovanje verjetno najbolj prepoznavnega aranžmaja in tudi refrena v celotni Philovi solo karieri, ki mu je med drugim prinesel nagrado Grammy za najboljšo skladbo leta 1989.
Sozvočje med blagodejnimi klavirskimi teksturami in mehkimi prijemi na akustični kitari ustvarja melanholično-nostalgično atmosfero, medtem ko Phil pretresljivo besedilo, znotraj katerega ne manjka sarkazma na račun družbene apatije do problema brezdomstva, odpoje na svoj najbolj subtilen način. Besedilo je odpeto iz perspektive tretje osebe in opisuje srečanje med dobro situiranim in apatičnim možakarjem ter brezdomko od katere bi on in njemu podobni najrajši odvrnili svoj pogled. Collins je na račun besedila prejel tudi nekaj kritik, saj so mu nekateri očitali tipično zvezdniško hinavstvo, češ kako lahko od brezpravnih množic odtujeni glasbeni bogataš sploh čuti kakršnokoli empatijo do brezdomcev.
»Heat On The Street« je spet nekoliko bolj energična stvaritev s številnimi dance in big band elementi na račun živahne pihalne sekcije, medtem ko Stuermerjeve strastne kitarske pasaže zagotavljajo občutno rockersko komponento. Spremljevalne vokalne harmonije vnovič na odličen način spremljajo Philovo razposajeno pevsko predstavo, ki vrhunec doživi v pompoznem refrenu. Ljubezenska balada »All Of My Life« ima rahel jazzovski utrip na račun uvodne solaže na trobenti, medtem ko osrednji aranžma vsebuje zapeljive spremljevalne harmonije in dinamične ritmične komponente s katerimi je Collins zaslovel kot eden najbolj nadarjenih izvajalcev v zgodovini pop rocka in (še prej) progresivnega rocka. Kratki jazzovski inštrumental »Saturday Night And Sunday Morning« predstavlja s svojimi živahnimi pihalnimi pasažami zmagoslavje big banda in impresivne tolkalne sekcije.
»Father To Son« je ena izmed najbolj zrelih ljubezenskih balad v Philovi karieri, saj se v besedilu obrača na svojega odraščajočega sina Simona, katerega svari pred raznoraznimi, prihodnjimi življenjskimi pastmi. V enem izmed verzov mu sporoča, da bo vedno stal za njegovim hrbtom, če se bo kdaj znašel v težavah ter potreboval ustrezen nasvet in pomoč. Simon, ki je šel po očetovih glasbenih (bobnarskih in pevskih) stopinjah in je danes šef odlične progrockovske skupine Sound Of Contact, je vsekakor potreboval očetovo pomoč, ko se je leta 2014 znašel v težavah zaradi domnevnega posedovanja prepovedanih substanc. Album se zaključi z dinamičnim »Find A Way To My Heart«, ki se odpre z zanimivo inštrumentalno sekcijo, nakar se prelevi v karakteristično Philovo power balado z jazzovskimi elementi, ki je obenem dovolj kompleksna, da bi se lahko znašla tudi na katerem koli Genesis albumu iz 'pop' obdobja.
»…But Seriously« je v marsikaterem pogledu predstavljal vrhunec Collinsove kariere v vlogi solo izvajalca, saj je predstavljal huronski uspeh na vseh možnih artističnih in komercialnih ravneh. Leta 1990 je bil celo najbolj prodajan album na območju Velike Britanije, medtem ko se nekateri hiti še dandanes redno vrtijo po številnih svetovnih radijskih postajah. Phil se je, po kratkem sodelovanju s skupino Tears For Fears na njihovem hit singlu »Woman In Chains«, nato spet odločil posvetiti Genesis s katerimi je leta 1991 z albumom »We Can't Dance« nadaljeval serijo izjemnih uspehov. Na solo sceno se je vrnil šele leta 1993 s komercialno ne preveč uspešnim albumom »Both Sides«, katerega tedaj ni pričakoval praktično nihče, saj ga je posnel popolnoma na lastno pest, v strogi tajnosti in brez kakršnih koli dolgoletnih glasbenih sodelavcev ter prestižnih gostov.
na vrh