Jethro Tull: Bursting Out

V času, ko je izšel njihov prvi (dvojni) koncertni album "Bursting Out", so bili Jethro Tull na vrhuncu svojega ustvarjalnega opusa v svetu progresivnega folk rocka in še na svežih krilih turneje z nepozabne mojstrovine "Heavy Horses (1978) s katero so številne urbane ljubitelje rocka prepričali, da so na podeželje začeli gledati skozi mnogo bolj idilične oči. Glavnina posnetkov, ki se nahajajo na "Bursting Out" je bila posneta med evropsko turnejo, med drugim tudi v švicarskem Montreuxu, mestu, ki je med glasbenimi ljubitelji verjetno najbolj znano po tistem požaru med nastopom Franka Zappe, ki je kasneje služil za glavni vir inspiracije Deep Purple klasike "Smoke On The Water" kot tudi po številnih mednarodnih jazz festivalih. V njem pa so v začetku 70ih imeli svoj snemalni studio tudi člani Jethro Tull. Izkupiček iz enega izmed švicarskih nastopov je šel za nadgradnjo oddelka narodne knjižnice v Montreuxu, kar je bila simbolična zahvala za predanost tamkajšnje publike. Ni kaj, nadvse lepa poteza od Iana in njegove tedanje staroselske glasbene tovarišije, tiste klasične "folk rockovske" zasedbe v kateri so bili poleg Iana in kitarista Martin Barreja še basist John Glascock, bobnar Barriemore Barlow ter klaviaturista John Evans in David Palmer (zdaj Dee Palmer). To je bila nadvse vesela druščina, ki je ugnala marsikatero veselo in za katero se je tedaj po količini nebrzdane energije celo zdelo, da bo kar stalna zasedba skupine, a je žal že naslednje leto začela pokati po vseh šivih.

"Bursting Out" predstavlja simbolični vrhunec teh veselih časov, ko so bili tvorci folk rockovske trilogije (Songs From The Woods, Heavy Horses in Stormwatch) še kako živi. Kleni škotski veseljak s flavto, kateri že od nekdaj daje prednost jabolčnemu moštu in pipi pred viskijem in cigaretam in njegovi z vsemi inštrumentalnimi žavbami namazani gozdni/kmečki korenjaki, katerim marš pogosto narekuje do tedaj že resnično pravcati irski palček (vendar vedno večji kitarski velikan) Martin Barre, namreč priredijo nepozabno glasbeno veselico med katero ne manjka navdušujočih izvedb večine izmed njihov najboljših del. Slednjim so dodali tudi nekaj manjših presenečenj, ki se ponavadi redkeje znajdejo na njihovem koncertnem seznamu. Čeprav Jethro Tull ne skoparijo z vmesnimi zabavnimi improvizacijami se po večini držijo originalnih verzij, katere pa odigrajo še za malenkost hitreje kot v izvirniku. Edini manjši minus po mojem leti na nekatere skrajšane verzije klasik, kar je sicer logična posledica dejstva, ko ima skupina na voljo malo morje priljubljenih klasik med katerimi pa mora ves čas pozorno izbirati, da nekako ustreže vsem željam publike. Glavnina repertoarja izvira iz obeh folk rockerskih mojstrovin "Songs From The Wood" (1977) in "Heavy Horses", se pravi albumih na katerih se je najbolj proslavila ta inkarnacija skupine.

Po uvodnem nagovoru organizatorja koncerta (in direktorja jazzovskega festivala v Montreuxu) Claudea Nobsa sledi z duhovito uvodno pasažo na flavti olepšani "No Lullaby" (Heavy Horses), ki je po količini nebrzdane energije vse prej kot uspavanka, a vseeno predstavlja nadvse presenetljiv uvod v koncert. Z dobro izvedbo ene izmed njihovih prvih klasik "Sweet Dream" (Stand Up, 1969) za trenutek spet obudijo svojo hard rockersko plat. Temu sledi izvrstna in nadvse duhovita verzija "Skating Away On The Thin Ice Of The New Day" (Warchild, 1974) za katero posamezni člani zasedbe zamenjajo svoje inštrumente. Slednje Ian pospremi z nadvse sočno opazko o Martinu "Lancelotu" Barreju, ki tokrat prime za "mogočno" marimbo. Medtem Glascocka napoti za električno kitaro, Evans ostane za klavirjem, Barrie Barlow pa se loti glockenspiela. Odsoten je samo Palmer, ki se je po Ianovih besedah napotil na krajšo potrebo. Slednjemu vljudno zaželi tudi dobrodošlico nazaj na oder potem, ko ugotovi da je še vedno ostal "v celem kosu". Zatem se na sporedu znajde Ianova akustična solo kreacija (original je namreč odigral popolnoma sam), nepozabna klasika "Jack In The Green" (Songs From The Wood) o malih zelenih možicljih, katerih v škotskih gozdovih nikoli ne manjka. Sledi manjše presenečenje v podobi izvrstne interpretacije folk rockovske poslastice "One Brown Mouse" (Heavy Horses), katera je tokrat bogatejša še za nekaj dodatnih orkestralnih aranžmajev. Nabrita gozdna tovarišija se nenadoma odloči za krajši povratek k svojim bluesovskim koreninam. Temu primerno sledi izjemno energična verzija legendarne "A New Day Yesterday" (Stand Up, 1969), katero Ian napove kot zelo staro skladbo, ki je bil tedaj res plod novega včerajšnje dne, kateri pa je zdaj že dolgo postal "prazgodovina". Navdušenje publike je ob tem neizmerno, kar Ian že v naslednjem trenutku izkoristi in si po koncu nekoliko skrajšane izvedbe privošči še obširno in nadvse duhovito improvizacijo na flavti, katero prevesi v glavni motiv iz klasike "My God" (Aqualung, 1971) in božične klasike "God Rest Yer Merry Gentleman", katero prek Barriejeve pomoči na glockenspielu obogati še z dodatnimi baročnimi aranžmaji. Mojstru imenitnega pihalnega inštrumenta seveda niti za sekundo ne poide sapa in tu je poslušalec priča nekaterim najboljšim trenutkom celotnega posnetka. Na koncu Ian svojo solo točko zaključi še z odlično variacijo v izvedbi "Bourre" (Stand Up), sicer klasičnega Bachovega dela iz katerega pa so Tull nadvse uspešno naredili svojo lastno klasiko (sicer ena izmed njihovih zelo redkih "priredb"). Sledi veliki finale prvega dela z izvedbo nepozabne "Songs From The Wood", ki je na žalost skrajšana za polovico. Sledi eden izmed vrhuncev posnetka z izvedbo velike prog rockovske mojstrovine "Thick As A Brick" (Thick Ad A Brick, 1972), katero so morali po dolžini seveda občutno zmanjšati in prilagoditi časovnim omejitvam koncertnega nastopa. Ne glede na to jim je uspelo ponoviti večino izvirnega vzdušja in energije saj so zadržali glavnino elementov in sekcij, ki so naredili iz te kompozicije legendarno delo in vanjo spretno vnesli še številne manjše, svobodne interpretacije. Kljub temu, da oba originalna dela suite še vedno ostajata nedosegljiv pojem in morda celo vrhunec njihove glasbene kariere pa so postregli z nadvse energično verzijo, ki vsebuje lepo število še polnejših orkestralnih aranžmajev kot izvirnik.

Drugi del, ki se odpre z Ianovimi šegavimi ugibanji na račun Glascockovih moralnih kvalitet za uvod postreže z vročekrvno gozdno lepotico "Hunting Girl" (Songs From The Wood), ki ponovno zacveti v vseh svojih veličastnih baročnih oblinah, em, pihalnih in orkestralnih aranžmajih. Ian in tovarišija izkoristijo vsak trenutek odmora za kakšen duhovit aforizem na svoj ali tuj račun in tako je tudi pred izvedbo šegave klasike "Too Old To Rock'n'Roll Too Young To Die" iz istoimenskega albuma iz leta 1976, ki je nastal kot nekakšna samoparodija na račun tedanjih glasbenih kritikov, ki so jih odpisali kot "dinozavre". Tudi tokrat sta glavni vir smeha šegavi, namerno samopomilujoči refren in zaključek, ki je še za malenkost bolj odigran v stilu glasbe iz nepozabnih komedij Bennya Hilla. "Conundrum" je odličen baročen inštrumental, katerega so odigrali posebej na tej turneji in se ne nahaja na nobenem studijskem posnetku, v njem pa blestita predvsem Barre s svojimi melodičnimi kitarskimi pasažami in bobnar Barrie Barlow, ki notri spretno vnese še svojo solo točko in demonstrira zakaj je bil eden izmed najboljših jazz/rock bobnarjev 70-ih, ki je s svojo dinamiko in masivnimi zamahi paral zrak z redko videno in slišano hitrostjo. Ljubitelje elizabentinske drame in baročnih melodij bo gotovo osrečila izvrstna verzija klasike "Minstrel In The Gallery" iz istoimenskega albuma iz leta 1975, katero so to pot še za malenkost bolj preoblekli v folk rockovske vode in ji na ta račun dodali še sočnejši zvok. Seveda bi bila prava blasfemija, če bi pozabili na izvedbo klasik iz še danes njihovega najbolj priljubljenega albuma "Aqualung". Najprej postrežejo z izvrstno izvedbo "škilave Marije", se pravi "Cross-eyed Marry", katero Ian odpoje z za malenkost bolj melodičnim pristopom glede na izvirnik. Po tem sledi prvi dodatek s "Quatrain", še enim duhovitim inštrumentalom, grajenim predvsem na pasažah med hammond orglami in kitaro, ki se prav tako ne nahaja na nobeni studijski izdaji. Šale je konec z izvedbo enega izmed njihovih najtrših del, nepozabne hard rockerske klasike "Aqualung", ki je ustvarila skrivnostno legendo o povezanosti med istoimenskim potepuhom in Ianom. Poleg dodatnih orkestralnih aranžmajev sta Barrejev metalski rifing, začinjen z odlično solažo in Ianova nesmrtna kombinatorika ponovno zmagovalca v še enem izmed vrhuncev tega posnetka. Zaključek z njihovo najbolj znano in priljubljeno klasiko "Locomotive Breath" je še danes nekakšen standard večine njihovih nastopov. Verjetno ne bom pretiraval, če rečem, da je ta verzija celo boljša od studijskega izvirnika saj jo poleg tradicionalnih sopihajočih kitarskih rifov in ritma odlikuje tudi vrsta na novo dodanih aranžmajev na klavirju. Koncert nenadoma zaključijo z vnosom slavnostnega inštrumentala "The Dambusters March", še enim inštrumentalom, ki je uradno izšel samo na tem posnetku in med katerim v zrak vržejo ogromne balone (praksa katero še danes počnejo in je značilna za njihove nastope) nakar odigrajo še zaključni verz z "Aqualung".

"Bursting Out" je eden tistih nepozabnih koncertnih albumov, ki sodi v sleherno pošteno glasbeno zbirko. Gre za jagodo na vrhu ustvarjalne smetane, ki so jo Jethro Tull nakopičili v 70ih in prej kot ne za njihovo zadnjo klasično izdajo s katero so zaokrožili svoje najboljše ustvarjalno obdobje. Za popolnega analfabeta, ki si želi skupino čim hitreje spoznati, je to po moje tako rekoč idealen album za spoznavanje saj več kot učinkovito predstavi celovito podobo vsega najboljšega, kar so Jethro Tull kdajkoli predstavljali. Boljši po mojem niso bili nikoli več, čeprav so se predstavili še v mnogih zanimivih podobah. Ob ponovni izdaji enega najboljših koncertnih albumov 70ih, ki prinaša tudi opazno izboljšan zvok mislim, da je prišel že skrajni čas, da se uresničijo večletni načrti organizatorjev jazzovskega festivala v Montreuxu, da se poleg kipov glasbenih legend kot so Freddie Mercury, Miles Davis in B.B. King, znajde tudi kip bradatega strička s flavto, ki rad pleše na eni nogi.