Zappa, Frank: Burnt Weeny Sandwich

"Burnt Weeny Sandwich" je bil prvi izmed dveh posthumnih albumov, ki sta izšla po razpadu Frankove originalne spremljevalne zasedbe The Mothers Of Invention (drugi je bil "Weasels Ripped My Flesh", ki je prav tako izšel še istega leta). Mojster je imel vselej malo morje idej in številne izmed tistih, ki jih je uspel realizirati so mu dostikrat ostale na zalogi v studiu in jih je izdal še več časa potem, ko so bile že posnete. Nenavadni (no, za Frankove tradicionalno absurdno-burleskne domislice niti ne tako nenavaden) naslov albuma se nanaša na Frankovo priljubljeno malico za unikatnega zidarja avantgardno rockovskih arhitektur njegovega kova – hebrejsko verzijo hot doga v štručki, preliti z gorčico. Lahko pa bi se nanašal tudi na zvočno vsebino albuma saj so vse inštrumentalne eksperimentalne kompozicije stisnjene med dve burleskni doo-woop priredbi (ki sta obenem samo eni izmed sicer izjemno redkih priredb v Frankovi bogati ustvarjalni karieri).

Veliko prostora na "Burnt Weeny Sandwich" s svojimi inštrumentalnimi prispevki zavzema multi-inštrumentalist Ian Underwood, sicer Frankov dolgoletni miljenček in poleg Dona "Sugarcane" Harrisa, ki na tem albumu igra violino, edini član te zasedbe The Mothers Of Invention, katerega je Frank obdržal še za svoje prihodnje projekte. Na albumu sodeluje tudi že pokojni kitarist Lowell George (Little Feat), kateri je bil član Frankove zasedbe le nekaj mesecev saj naj bi ga slednji vrgel iz zasedbe zato, ker je napisal in želel, da skupaj igrajo skladbo "Willin", katera je v besedilu govorila o uporabi drog. Nobeno izmed del, ki se nahajajo na tem albumu ni prej izšlo na kaki drugi Frankovi izdaji tako, da gre za popolnoma samosvoj in regularen studijski izdelek, ki v marsičem nakazuje Frankov tedanji obrat k jazz fusionu od prej značilnih avantgardno-psihadeličnih absurdnih pirotehnik z obilico političnih ter družbenih satir. Na tem albumu se ne samo zaradi odsotnosti satiričnih besedil temveč tudi zaradi kompozicijske narave določenih inštrumentalnih sekcij občuti precej manj tistega Frankovega značilnega absurdnega humorja kot je to ponavadi značilno za veliko večino njegovih izdelkov. Nekatera dela, predvsem obe daljši deli na albumu so odigrana skorajda brez kakršnih koli burlesknih elementov, kar je v Frankovem primeru res precejšnje presenečenje. Po večini prevladujejo inštrumentali, ki bazirajo na živopisani abstraktni mešanici eksperimentalnega rocka in unikatni sintezi klasične glasbe ter jazza, če odštejem obe prej omenjeni duhoviti doo-woop priredbi, ki se nahajata na začetku in koncu albuma. Večina inštrumentalov na albumu se preliva iz drugega v drugega tako, da razen uvodne in končne burleske "Burnt Weeny Sandwich", čeprav to uradno ni, izpade kot konceptualni album, kar se sicer rado pripeti med poslušanjem večine Frankovih izdelkov, ki sicer niso bili zamišljeni kot taki, a vsebujejo neko konceptualno zasnovo. Na "Burnt Weeny Sandwich" si tako lahko posamezni poslušalec preko lastne avdio izkušnje iz med seboj povezanih inštrumentalnih kompozicij ustvari neko imaginarno zgodbo o Igorjevih nenavadnih počitnicah v Berlinu ter o majhni hiši v kateri je nekoč živel.

Uvodna "WPLJ" je burleskna parodija na priljubljeno pop skladbo doo-woop zasedbe The Four Duces z izjemno butastim besedilom o "limonovem džusu", ki je bilo kot naročeno za Frankove posmehovanje klišejem priljubljene glasbe 50-ih, ki so dosegli vrhunec na albumu "Cruising With Ruben And The Jets" (1968). Vsebuje namreč tako rekoč vse doo-woop klišeje katerim se je tako rad posmehoval: ploske rok, enolični plesni ritem, enosmerna pihala ter groteskno butaste spremljevalne ženske vokale s tistimi tipičnimi, patetičnimi "doo-woop" refreni. V zaključku se oglasi še bobnar in "Indijanec" skupine Jimmy Carl Black, ki začne v svoji tradiciji po špansko "mlatiti prazno slamo". Norčavi, manj kot enominutni inštrumental "Igor's Boogie, Phase One", ki je posvečen enemu izmed Frankovih osrednjih vplivov, klasičnemu skladatelju Igorju Stravinskyemu, je avantgardna mešanica med jazzom in klasiko, ki se neposredno prelije v "Overture To a Holiday In Berlin" ki je še en krajša inštrumentalna burleska, kjer za smeh poskrbijo namerno raztresena pihala, razglašene klaviature in povsem pobrkljan ritem z vrsto nepredvidljivih tolkal. "Theme From Burnt Weeny Sandwich" je še ena zanimiva mešanica med jazzom, klasiko in avantgardnim rockom, ki vsebuje skorajda prosti jaming med posameznimi inštrumentalisti. Poleg malega morja raznovrstnih tolkal navdušujejo predvsem sočne Frankove pasaže na kitari, ki dajo lep uvid v to, kako dober kitarist je bil že v zgodnjem obdobju svoje kariere.

"Igor's Boogie, Phase Two" je manj kot eno minutno nadaljevanje Igorjevega "boogieja", ki bi na račun absurdnih, racajočih pihal z lahkoto spadal v kako psihadelično risanko. "Holiday in Berlin, Full-Blown" je prvi izmed obeh glavnih inštrumentalnih vrhuncev albuma, kjer Frank in njegova zasedba končno zares zasijejo v vlogi odličnih improvizatorjev ter tkalcev nepredvidljivosti. Kompozicija je obenem polna burlesknih, a melodičnih pasaž na pihalih ter kitari, ki so veliko bližje nekemu avantgardnemu hibridu med jazzom in klasično glasbo kot pa rocku. Poleg okusnih pihalnih aranžmajev še posebno navdušujejo Frankova duhovita šprudljanja na kitari, ki so obenem odigrana z izjemnim občutkom in dušo, nekaj kar bo njegovim današnjim kitarskim učencem ali bolje rečeno - imitatorjem vedno manjkalo. Na širini uporabe raznovrstnih tolkal ter pestrosti ritem linije, ki je uporabljena v tej skladbi pa bi Franku lahko zavidal tudi marsikateri eksperimentalno naravnani jazz glasbenik tistega časa. Sledi "Aybe Sea", ki vsebuje izjemno lepe in melodične simfonične pasaže na klaviaturah (predvsem orglah) in kitari, ki celo ustvarjajo rahlo mistično, za Frankova dela ponavadi precej netipično, vzdušje.

Osrednje delo albuma, več kot 18-minutno jazz rock fusion kompozicijo "The Little House I Used To Live In" lahko mirne duše označim kot eno izmed Frankovih največjih progresivno rockovskih inštrumentalnih mojstrovin iz zgodnjega obdobja njegove kariere, katera bi morala biti všeč tako ljubiteljem jazz fusiona kot simfoničnega prog rocka. Ta kompleksni zvočni kolaž je sestavljen iz različnih sekcij, ki so bila posneta ločeno in kasneje združena skupaj, vsebuje pa tudi precej neobičajen, 11/8 takt (nenavadne taktne načine je Frank sicer pogosto uporabljal skozi večino svoje kariere). Uvodna sekcija vsebuje umetelno Underwoodovo jazzovsko solažo na klavirju, čemur sledi energičen prehod s poplavo tolkal, kitarskih improvizacij in raztresenih pihal,vse skupaj pa je podkrepljeno na izjemno navitem ritmu. Največ simpatij pa si z moje strani znotraj te kompozicije prisluži sanjska, daljša solaža na violini (slednja ima skoraj kitarski zvok) v izvedbi Dona "Sugarcane" Harrisa, ki je resnično za vse prste polizat. Temu sledi sekcija, ki vsebuje zanimivo klavirsko solažo Dona Prestona. Zaključno solažo na orglah pa ni odigral nihče drug kot Frank osebno, ki se je, čeprav je multi-inštrumentalist, ponavadi redko znašel v vlogi klaviaturista. Ta zaključna sekcija, ki vsebuje popolno jazz fusion "pirotehniko" je bila očitni posneta v živo saj na koncu vsebuje ploskanje publike ter Frankovo šaljivo pripombo pred izvedbo njegovega priljubljenega dela "Brown Shoes Don't Make It" (Absolutely Free, 1967), da "vsakdo v tej dvorani nosi uniformo in naj se ne pretvarja, da ni res". Ko se potem nekdo ob teh besedah hoče sleči pa mu Frank, da na znanje naj "nikar ne prizadene svoje obleke". Sledi še zaključna "Valarie", priredba osladne balade doo-woop ikon Jackie and the Starlites, kjer si Frank in njegovi kameradi privoščijo še eno krepko burlesko na račun saharinskih doo-woop klišejev. Sarkastičen Frankov vokal in namerno razglašena, namerno patetično solzava večglasja poskrbijo, da se burleska tudi tokrat posreči. Največja ironija pri vsem teh doo-woop oz. pop rock parodijah pa je bila vedno ta, da bi bili pod šefovanjem koga drugega kot Franka, The Mothers Of Invention po mojem lahko celo precej uspešen pop rock band.

"Burnt Weeny Sandwich" je nadvse okusna, pošteno razburkana sladica številnih različnih nadevov, ki je nujen poobedek za vse privržence Frankovih zgodnjih let ter originalnih The Mothers Of Invention pa tudi kasnejšega jazz fusion obdobja saj vsebuje več kot očiten vpogled v sledečo glasbeno fazo Frankove kariere. Obe daljši kompoziciji brez dvoma spadata med vrhunce njegovih dni z originalno zasedbo njegove spremljevalne skupine. Razen uvodnega in zaključnega doo-woop "krušnega konca" tega obloženega "zakurjenega faličnega sendviča" eksperimentalno rockovskih specialitet gre za enega izmed tistih Frankovih bolj homogenih albumov, kjer se čuti kompozicijska povezanost večine del, katera ne vsebujejo prej tako značilnih in številnih avantgardnih odklopov ter družbene satire ter bi kot tak moral biti všečen večini ljubiteljev eklektičnega progresivnega rocka. Njegov kronološki partner "Weasels Ripped My Flesh" pa je bil spet povsem druga pesem, ki je bil toliko bolj všeč vsem tistim, ki so na "Burnt Weeny Sandwich" pogrešali absurdne zvoke in družbeno satiro. Kot da bi ga posnela spet popolnoma druga zasedba in bi za njimi stal nek drug komponist. In prav ta neverjetna slogovna raznolikost, ko nikoli ne veš kakšne vrste "bonbon" boš dobil, je eden izmed glavnih čarov bogate Frankove zapuščine, ki še toliko let kasneje navdušujejo vse ljubitelje neomejenih glasbenih širin iz časov, ko se je velika večina glasbe še delala s srcem.