»Burnt Offerings«, tretji studijski album ameriških thrash/powermetalskih šampionov Iced Earth še dandanes velja za njihov najtrši in najmračnejši izdelek, čemur je prav gotovo botrovalo dejstvo, da je band pred začetkom snemanja skorajda razpadel, saj je njihov poglavar, ritem kitarist in spremljevalni pevec, Jon Schaffer, postal popolnoma zafrustriran nad stanjem glasbene industrije in med svojim bridkim spoznanjem doživljal 'udarec za udarcem'. Od predhodnega Iced Earth dosežka, konceptualne klasike »Night of the Stormrider« (1991), ki jih je dokončno zacementirala v vlogi novega velikega upa ameriške thrash/power metal scene, so minila več kot tri leta in v tem času se je nabralo veliko zanimivega skladateljskega materiala v katerega je Schaffer uspel preliti ves žolč in jezo nad predstavniki glasbene industrije, kar se najboljše sliši ravno v naslovni skladbi, prvemu izmed dveh velikih vrhuncev tretjega Iced Earth studijskega dosežka.
Jonova besedila na »Burnt Offerings« so polna prezira do razčlovečene družbe pod patronatom skorumpiranih voditeljev in studa nad človeško neumnostjo, razen tega je tokrat nekoliko manj črpal iz mistike in fantazije kot je zanj običajno, a so zato posamezna dela toliko bolj navdahnjena z resničnim svetom, kar še poveča vsesplošno krutost njihovih sporočil in prevladujočo brutalno atmosfero celotnega albuma. Navdih za besedilo najboljše skladbe na albumu, če že ne kar celotne Iced Earth kariere, ki se nahaja čisto na koncu, pa je gospod Schaffer dobil kar pri italijanskemu srednjeveškemu poetu Danteju Alighieriju, avtorju slovite 'Božanske komedije'.
Tudi tokrat ni šlo brez 'kadrovskih sprememb' v Iced Earth postavi. Johna Greelya, s katerim je bilo po Jonovih besedah v studiu precej težavno sodelovati, je v vlogi glavnega pevca zamenjal Matthew Barlow v katerem je band naposled dobil tisto kar so v svojem glasbenem izrazoslovju iskali že od samega začetka, čeprav so bili že skorajda prepričani, da je Greely prava izbira. Barlow je svojega predhodnika popolnoma zasenčil, saj je vseboval osupljiv razpon glasilk, ki je lahko segel 'od pekla do nebes', razen tega pa je že od samega začetka navduševal z neverjetno čustveno globino, glavno odliko njegovega pevskega talenta, kakršni tedaj v metalu (sredina devetdesetih) praktično ni bilo para. Njegove fascinantne, izrazito karizmatične in strastne vokalne sposobnosti so posameznim kompozicijam vnašale nek popolnoma specifičen žar, kakršnega ne pred njim ne po njem ni uspel ponoviti noben drug Iced Earth pevec. Poslušalca je lahko v hipu prenesel na mesto dogajanja in se tako globoko vživljal v posamezne like iz besedil kot da bi pripovedoval zgodbe iz lastnih izkušenj. Bobnar Rodney Beasley je medtem zamenjal Ricka Seccharija in čeprav si je gotovo želel, da bi dal skupini večji pečat je pri njih zdržal samo eno leto. Pogoste menjave bobnarjev so žal tudi v prihodnjih letih postale del Iced Earth 'folklore'.
Band je na »Burnt Offerings« počasi uspel dozoreti tudi v vlogi skladateljev in na tem albumu zapustil nekaj najbolj kompleksnih (tudi najboljših) stvaritev celotne kariere. Njihova uspešna kombinacija epske melodičnosti, sredi katere ni primanjkovalo tercetnih harmonij med obema kitaristoma, se pravi Schafferjem in glavnim kitaristom Randallom Schawverjem ter brutalnosti na čelu z udrihanjem dvojne bas stopalke v režiji bobnarja Beasleya, je na »Burnt Offerings« doživela nove razsežnosti. Atmosfera posameznih skladb je izjemna, kar velja že za naslovno skladbo, eno najbolj mračnih in brutalnih Iced Earth stvaritev sploh, katerih v karieri teh floridskih metalskih praporščakov sicer ni nikoli primanjkovalo, pa vendar so le redke, ki so na tako prepričljiv način kot na »Burnt Offerings« istočasno prepojene s silnim srdom in nepopisno melanholijo.
Besedilo naslovne klasike se nanaša na prej omenjena razočaranja, ki jih je Schaffer doživljal ob prvih srečanjih z zahrbtnostjo glasbene industrije. Med posameznimi sekcijami je slišen zelo dobro integriran prispevek gostujočega klaviaturista Howarda Helma, ki s svojimi simfoničnimi aranžmaji v ozadju še povečuje zloveščo atmosfero. Vokalna kontrastnost med Barlowom in spremljevalnim Schafferjevem vokalom je izjemna. Medtem, ko Mattov epski pristop na vsakem koraku poskrbi za nenaden dvig apokaliptičnega vzdušja, Jonov spremljevalni vokal, ki spominja na kakšnega jeznega hudiča, kar razganja od besa. Nenadoma nastopi prehod v epsko sekcijo z mogočnimi kitarskimi harmonijami, medtem ko v nadaljevanju ne manjka brutalnih ritmičnih prehodov, kakršnih se ne bi sramoval noben pošten thrash band. Kratka kontemplativna sekcija, kjer Barlow svojo melanholično predstavo izpelje z odliko, je na brutalen način presekana z novim izbruhom vokalnega besa, čemur sledi razcepljena Schawverjeva kitarska solaža in nov prehod v epske tercetne harmonije, ki spominjajo na klasično Iron Maiden ero.
»Last December«, še ena klasika, se odpre z melanholično sekcijo in osupljivo vživeto vokalno predstavo rdečelasega pevskega prvaka, ki se tokrat spremeni v pravega mučenca, izgubljenega nekje sedi zasneženih poljan. Njegov vokal spet doseže nove emocionalne razsežnosti, kar se tiče iskrene predstavitve pretresljive zgodbe. V nasprotju z otvoritvenim standardom so tu posamezne kitarske pasaže razporejen precej bolj kompaktno, medtem ko je tehtnica med epskimi harmonijami in brutalnimi bobnarskimi krošeji vnovič odlično uravnotežena. »Diary«, kjer je besedilo prispeval Barlow, s svojimi počasnimi ritmičnimi niansami in kotalečimi se kitarskimi frazami vsebuje rahel pridih doom metala, kar ni presenetljivo saj so bili tudi Black Sabbath med pomembnejšimi Iced Earth vplivi. Vseeno pa v nadaljevanju te skladbe začnejo prevladovati vplivi Metallice, saj vokali spet zavzamejo agresivni pristop, medtem ko dvojna bas stopalka gara s polno paro in posamezne kitarske pasaže zvenijo izrazito maščevalno, tako kot na večini preostalih kompozicij.
Fatalistični »Brainwashed« se odpre s tesnobnim motivom, čemur sledi prehod v razdraženo sekcijo, kjer brutalno razpoloženi Barlow zliva žolč nad cerkveno korupcijo in versko zaslepljenostjo, se pravi tematiko, katere se je Schaffer vselej rad dotikal. Tudi tu si posebno omembo zasluži jeznorita solaža, medtem ko pospešen ritmični utrip zavzame skorajda speedmetalske dimenzije. »Burning Oasis« ob otvoritvi vsebuje zvočni efekt, ki lahko marsikoga asociira na hladen piš vetra čez puščavske sipine, kar se nekako sklada z besedilom te izrazito agresivne stvaritve skozi katero Barlow demonstrira nekaj precej visokih vokalnih leg. Schaffer je vedno oboževal Iron Maiden, še posebno album »Powerslave« (1984), tako da nenadna preusmeritev v arabske/pentatonične lestvice, na sredini skladbe sploh ni neko veliko presenečenje.
Potem, ko se že zdi, da band enostavno ne more zveneti še bolj jezno in mračno, nastopi nov vrhunec besa v podobi »Creator Failure«, kjer je besedilo še en posmeh vsem 'Frankeinsteinovim spakam' ter napoved bližnje apokalipse. Tu zavladajo uničujoče kitarske pasaže in kataklizmični bobnarski prehodi, medtem ko Barlow zveni kot kakšen poslednji preživeli kronist konca človeške ere. Kratka balada »The Pierced Spirit« na kateri se v nekoliko bolj 'prijazni' podobi izkaže predvsem Barlow, medtem ko uživa prijetno podporo v subtilni akustični kitari in nežni spremljavi klavirskih okraskov v ozadju.
Vrhunec albuma, če že ne kar celotnega Iced Earth skladateljskega opusa (se pravi, da gre za njihov magnum opus), pa predstavlja več kot 16-minutni superp »Dante's Inferno«, ki je, kot pove že njegov naslov, navdahnjen po 'Peklu', prvem delu Dantejeve epske pesnitve 'Božanska komedija'. Iced Earth, potem ko se Barlow uspešno prelevi v vlogo pesnika Danteja, poslušalca popeljejo na nevarno potovanje po devetih krogih Pekla, kjer je skozi posamezne sekcije tega fascinantnega superepa podan precej nazoren in čustven opis trpljenja prekletih duš v posameznih krogih. Vhod v Pekel, skozi katerega Dante stopi v spremstvu duše antičnega rimskega pesnika Vergila, napove subtilni uvod z eteričnimi, skrivnostnimi, skorajda svarečimi, kitarskimi harmonijami v ozadju, katere za oba popotnika ne napovedujejo nič dobrega.
Mattova izrazito melanholična in zaskrbljena vokalna predstava, ki dviguje vse dlake po telesu, se spremeni v trenutku, ko nastopi genialen prehod v brutalno sekcijo. Slednjo napove prihod obeh popotnikov na bregove podzemne reke Aheron, kjer se že sliši tuljenje prvega izmed dveh peklenskih brodarjev, demonskega starca Harona. Slednji popelje popotnika proti prvemu krogu, Limbu, kjer se epsko potovanje šele dobro začne. Na tem mestu nastopi časovni prehod v kataklizmično sekcijo, kjer briljira Barlow s svojim opisovanjem trpljenja grešnih duš v prvem krogu, kjer nesrečno blodijo tisti pravični, antični intelektualci, ki so se rodili pred Kristusovim rojstvom in vsi prezgodaj umrli, nekrščeni otročiči.
Medtem ko literarna oblika prvega dela 'Božanske komedije' predstavlja precej dolgotrajen in zahteven bralski podvig, pa se Iced Earth interpretacija te epske mojstrovine odvija z osupljivo hitrostjo, medtem ko se med posameznimi inštrumentalni sekcijami dogajajo srhljive in turobne vizije večnega pogubljenja. Med kompleksnejše trenutke epa sodi srečanje s peklenskim sodnikom Minosom, ki s svojim dolgim repom določi v kateri krog bo padla posamezna duša, saj tu nastopi pretresljiva in brutalna inštrumentalna sekcija z vrsto nasršenih kitarskih variacij in peklenskih bobnarskih prehodov. Temu sledi nenaden preskok v simfonično usmerjeno sekcijo, kjer vokal pri opisu trpljenja požrešnežev v tretjem krogu, nad katerimi bdi troglavi peklenski pes Kerber, prevzame nekoliko nežnejše odtenke, kar pomeni, da Barlow/Dante poskuša sočustvovati z nekaterimi izmed njih, kar je bilo značilno tudi za literarno verzijo epa.
Ubijalske kitarske pasaže po drugi strani ne poznajo usmiljenja in ko Dante/Barlow, skupaj z Vergilom, prispe na bregove reke Stiks, da bi ga naslednji peklenski brodar, Flegias, veliki sovražnik starogrških bogov (in kasneje krščanskega Boga), popeljal do obzidja demonskega mesta Dis, izbruhne nova eksplozija brutalnosti in maščevalnega srda. Sakralna sekcija, kjer vladajo verzi v latinščini z lahkoto pričara atmosfero prekletega mesta večnega pogubljenja in neznosnega trpljenja. Navidezna lahkotnost s katero se istočasno mešata neverjetna agresivnost ter melanholija, še posebno na račun fenomenalne pevske predstave in subtilnih kitarskih harmonij, vedno znova fascinira. Srečanje s furijami in gorgono Meduzo, ki želijo popotnikoma preprečiti vhod v mesto Dis, zaznamuje epski, orkestralen prehod, kakršnega se ne bi sramoval niti kakšen tvorec filmske glasbe za hollywoodske spektakle.
Temu sledi fascinanten preskok v agresivno inštrumentalno sekcijo s številnimi razjarjenimi kitarskimi variacijami, uničujočimi bobnarskimi prehodi in zloveščimi simfoničnimi teksturami, kar še povečuje že tako ali tako do kraja napeto dramo. Vsakega potovanja je enkrat konec in tako tudi Dante/Barlow v spremstvu Vergila na koncu prispe v osrčje zla. Pred njim se namreč razkrije Deveti krog (Kocit), kjer se sredi ledenega jezera, obkrožen z dušami izdajalcev svojih dobrotnikov, nahaja nihče drug kot v verige vklenjeni vladar Pekla – Lucifer, ki je od svojega padca iz nebes doživel grozljivo transformacijo v groteskno, troglavo in kosmato spodobo z netopirjevimi krili; ta pošastna podoba, katero je za 'Božansko komedijo' narisal sloviti francoski slikar Gustave Doré, je vidna tudi na originalni »Burnt Offerings« naslovnici.
Vzklik Luciferjevega imena predstavlja sam epski klimaks celotnega epa, saj se Dante/Barlow v tem trenutku nahaja v osrčju zla in najdlje od nebes, se pravi sredi najtežjega trenutka celotne 'Božanske komedije'. Kralj padlih angelov je skozi Mattovo petje opisan na odličen način, opisan pa je tudi vzrok zakaj je sploh postal vladar Pekla, kar še poveča epsko atmosfero in poskrbi za klimaks celotnega superepa. Temu sledi melanholično stopnjevanje kitarskih variacij v postopen izhod, medtem ko se v ozadju prelivajo orkestralne zavese. Tako se Iced Earth potem, ko splezajo čez Luciferjevo telo končno lahko spustijo navzdol, čez jedro zemlje in pristanejo na drugo stran, kjer se v bližini južnoafriške obale nahaja gora Vice.
'Mnog, ki bi gori rad bil veličina, bo tu kot prase sredi brezna svinjarije, če bo za seboj pustil glas zločina', je Danteja med vožnjo po reki Stiks posvaril brodar Flegias. Podobnih misli so bili med ustvarjanjem »Burnt Offerings« tudi člani Iced Earth, ki bi tedaj večino predstavnikov glasbene industrije najraje pometali v različne kroge Pekla. Njihov gnev je bil ključen, da je »Burnt Offerings« emocionalno najbolj intenziven studijski album v njihovi karieri in se uvršča med njihove najboljše dosežke sploh. Vsi tisti ljubitelji kvalitetnega metala, ki bi radi slišali Iced Earth v njihovi najtrši in najbolj brezkompromisni obliki, nimajo druge izbire kot, da si nemudoma zavrtijo »Burnt Offerings« in se z Vergilom ob strani spustijo skozi vse globine pekla…če si seveda upajo.
na vrh