Tole je odlična poteza italijanske založbe Frontiers Records. Hard rock zasedba Burning Rain je tik pred izdajo svojega tretjega studijskega albuma z naslovm »Epic Obssession«, ki je bil načrtovan, da bo izšel pred desetimi leti. Halo? Hkrati z napovedano izdajo novega albuma, pa so pri založbi Frontiers Records poskrbeli tudi za ponovno izdajo prvih dve studijskih albumov skupine in sicer prvenca »Burninig Rain« iz leta 1999 in njegovega naslednika »Pleasure To Burn« iz leta 2000. Ljubitelji Whitesnake pozor! Tu vstopi v zgodbo namreč ime Doug Aldrich!
Tistim, ki jim ozadje štorije o Burning Rain ni znano, naj namignem, da sta zasedbo ustanovila leta 1998 izpiljena glasbenika in sicer kitarski virtuoz Doug Aldrich (Whitesnake, ex-Dio, ex-Lion, ex-Hurricane, ex-Bad Moon Rising) in odlični pevec Keith St. John (ex-Montrose, ex Medicine Wheel) Zasedbo sta s svojim prihodom zaokrožila v klasični kvartet še basist Ian Mayo (ex-Bad Moon Rising, ex-Bangalore Choir, ex-Hericane Alice) in bobnar Alex Macarovich (ex-Steelheart).
Zasedba je tako posnela studijski prvenec takoj naslednjega leta, čemur je sledila izdaja. Izredno hitro torej. To pomeni, da so bili osnutki skladb starejši in so zoreli dalj časa preden, so bili položeni na studijski trak. Zakaj? Skladbe so za prvenec neverjetno izpiljene in komponistično do potankosti detajlirane – motivsko definirane. Doug Aldrich, ki je bogate izkušnje pridobil v večletnem zorenju znotraj predhodne zasedbe Bad Moon Rising, dokazuje že na studijskem prvencu skupine Burning Rain kako izjemen kitarist je, saj s peresno lahkoto dostavlja hitro zapomljive kitarske fraze po vzoru največjih hard rock zasedb (pionirskega pomena), ki so vplivale na zvočno in stilsko podobo zasedbe Burning Rain (in na oblikovanje Aldricha kot glasbenika).
Glede na to, da so bile zadeve v hard rocku v letu 1999 bolj kot ne do potankosti razodete in skrivalnic v žanru ni bilo več, je tisto kar pritegne pozornost pri Burning Rain v prvi vrsti izredna strast s katero pristopijo glasbeniki do svoje igre. To je tisti jeziček na tehtnici, ki uvršča ta album v višjo kategorijo hard rock izdelkov.
Do solaž in riffov s katerimi se je predstavil Doug Aldrich na tem albumu ni mogel ostati ravnodušen niti sam presvetli Ronnie James Dio, ki je že čez tri leta vpoklical Aldricha v svojo zasedbo Dio. Spregledan pa ni ostal niti Keith St. John, saj je skoraj istočasno, kot Aldrich k Diu, prevzel dolžnosti opravljanja funkcije vodilnega vokala legendarnih Montrose (vse do smrti Ronnieja Montrosea v lanskem letu). Zanimivo - oba kasnejša delodajalca Aldricha in St. Johna, sta Ronnie-ja (in oba žal že pokojna).
Enajst skladb, ki ponujajo všečno raznolikost, med katerimi ni težko izluščiti glasbenih vplivov. Can't Turn Back To Love je umirjena pol akustična zgodba, ki vleče na Whitesnake trike, vez z Whitesnake pa je izdtneje izpostavljena v pospešeni Fool No More. Cherry Groove je tipična izpeljanka navdahnjena nad deli Led Zeppelin obdobja »Houses Of The Holy«, strupeno potegne na LZ tudi Jungle Queen, medtem ko je Can't Cure The Fire rušilni stampedo, ki črpa iz zapuščine najhitrejših riffovskih izletov »črnega moža« in njegovih Rainbow.
Opisani dovtipi ne letijo le na rovaš izbire vodilnih kitarskih fraz, pač pa tudi v vokalnem pristopu Keitha St. Johna, ki se v vokalnih karakteristikah in načinu kako pristopa k oblikovanju melodije in plasiranju emocij v verze, občasno spogleduje s karakteristikami vokalnih pristopov velikih Ronnie John Dia, Joe Lynn Turnerja in Roberta Planta. Keith St .John velja danes za krivično prezrtega vokalista, njegov vokalni domet in ekspoze pa sta tako močna in v skladbah dominantna, da izzivata celo veličino vokalnih karakteristik Garry Cheronea (Extreme). Keth St. John je v vokalni barvi neverjetno zbližan s še enim vrhunskim ameriškim vokalistom. To je Kelly Hansen (ex-Hurricane, Foreigner). In tako je tu celo »Foreignersko« obarvana Making My Heart Beat (in zanimivo, vleče bolj na zvok današnjih Foreigner, zaradi podobnosti vokalne karakteristike Keitha St. Johna s Kellyjem Hansenom), ki pa seveda nosi precej bolj ostro, navito in surovo produkcijo.
Burning Rain so torej vrhunska vokalna in kitarska hard rock atrakcija! Njihov prvenec, ki je tako po štirinajstih letih dočakal prvi ponatis, dokazuje s svojo avtorsko močjo, da je z lahkoto prestal preizkus časa in da njegovo prvinsko hard rock izročilo ne zmore zarjaveti. Vsa ta strast, ki jo izraža odlični prvenec skupine, pa je dodatno zacementirana in izpostavljena zahvaljujoč še dvema poemembnima faktorjema. V vsem izrazu je vtkana gravura blues retorike in funk groova, kar potrdi hipoma že otvoritvena Smoothe Locomotion. Takšna pristna izkaznica glasbene hard rock retorike albuma, pa od tu dalje ne popušča do njegove zaključne sekunde.
na vrh