The Dead Daisies so super skupina, ki jo drži skupaj super denar. Njen lastnik je avstralski denarni mogotec, ljubitelj letal in kitarist skupine David Lowy. Skupina je nastala leta 2012, z novim albumom »Burn It Down« pa je v vsega petih letih obstoja vpisala v svoj diskografski opus tako še četrtega. Pri tem ima v žepu tudi koncertni album »Live & Louder«. Burn It Down lahko mirne duše razglasimo za najboljši studijski album skupine, ki so ga The Dead Daisies ustvarili do tega dne.
Očitno je integracija Douga Aldricha v času nastajanja albuma »Make Some Noise« opravila svoje! Bend je nanizal novo serijo izvrstnih riffov, ki jih vse po vrsti krasi silna prepoznavnost in hipna nalezljivost. Brez zaletavanja v sitnosti »slepih ulic« komponiranja The Dead Daisies kot za šalo osvajajo poslušalca. Zvok je surov, masten, živo (docela koncertno) grmeč in do neke mere celo modno zamazano hrustljav. Produkcijsko znova vse stoji na svojem mestu. Eksplozivna ritem linija živi v izrednem kontrastu s »strupeno« doziranimi kitarskimi frazami in karizmatičnim ter na miljo prodornim raskavim vokalom večno pobalinsko gizdavega Johna Corabija. Aldrich in kompanija se je očitno znašla v valu izrednega navdiha in album poka od prvovrstne rockovske pregrehe. Deluje »slečeno«, nezloščeno in docela prvinsko. Že uvodna skladba Resurrected napove s podaljšanim končnim delom, kjer se bend ne sramuje niti integracije ščepca simfoničnih vložkov, da je novi album to pot nekoliko drugačen. Zlasti znatno manj razvraten, bolj »resen«, recimo raje bolj mračen.
Komadi grabijo drug za drugim in album v kakovostnem oziru na celotni poti ne popušča niti za hip. Komponistično ne počepne in ne koleba bodisi, da gre za punkovsko rock'n'roll porednico Bitch, ali komade koketno srednje hiro naravnanih riffov in časovnih ključev, kot sta vnetljiva Rise Up ter Can't Take It With You. Tu so še s prizvokom juga obogateni Judgement Day, z blues retoriko znatno obteženi What Comes Around, baladno lepotico Set Me Free pa bi lahko v nekih drugih časih zlasti zavoljo kitice Prince razglasil tudi za svoj Purple Rain pt. 2. Album vseskozi grize z enako dinamično in komponistično intenziteto in ne popušča niti za hip. Klasično hard rockovsko zaušnico zastopata naslovna skladba in Leave Me Alone.
Skupini se je novembr 2017 pridružil izvrstni in karizmatični bobnar Deen Castronovo, ki je med letoma 1998 in 2015 igral pri AOR legendah Journey, prav tako pa je bil del spremljevalnih zasedb pri rock ikonah Ozzy Osbourneu, Steve Vaiu, Paulu Rodgersu ter Geezerju Butlerju! Taisti Deen ki je sicer Aldrichev kolega pri Revolution Saints, velja tudi za izvrstnega pevca in je lahko izvrsten približek Steve Perryju (Journey), kadar to želi. Vendar Daisies teh uslug ne potrebujejo, se pa Deen, tako kot Marco Mendoza, vključuje v ustvarjanje vokalnih harmoničnih napevov.
Album ima vse. Denar je nekaj, združeni talenti tudi, vendar pa nad vsem tem vlada izredna kemija, ki drži ta bend skupaj in ki se je tako na četrtem studijskem albumu naposled polno vnovčila in zasijala z vso artistično briljanco. Če iščete prvinski hard rock album, vas bo Burn It Down nezadržno odpeljal tja, v tiste brezbrižne čase osemdesetih, vendar s to razliko, da je izredno produkcijsko nasršen, masten in našpičen. Predvsem mračen. Kot so mračni tudi čudni novi časi krasnega novega sveta. Požgi do konca!
na vrh