Vsak album s pripadnostjo žanrski oznaki »heayv metal« ustvarjen v slovenskem geografskem prostoru šteje. Ne le zato, ker nas je Slovencev v galaksiji že v osnovi malo, pač pa zato, ker delamo Slovenci, že po tradiciji, prekleto dober metal. Skoraj pravilo pri tem pa je, da se slovenskem metalu zasedbe prebijajo in preživljajo povsem same. Neodvisno. Tudi Underground, vrli primorski ljubitelji opisanih trdozvočnih struktur, točneje z goriških nižavij oziroma z domicilom v kraju Šempeter pri Gorici, niso pri tem nikakršna izjema.
To kar je ambiciozno in smelo namigoval EP »Demo«, izdan pred tremi leti, potrjuje studijski prvenec »Brutalizer«. Fantje so na studijskem prvencu torej še dodatno izpilil, poglobili ter definirali revitalizem retro-zvočnih prijemov komponiranja, ki črpa navdih iz tradicionalnih pridobitev zapuščine N.W.O.B.H.M. gibanja na čelu z Iron Maiden seveda, obenem pa povlečejo lahko Underground tudi na lik in delo Judas Priest (skladba Texas Chainsaw Massacre), kar posledično ustvarja tudi nezadržno vez navdihovanja skupine nad metalom osemdesetih, ki se je razvijal na tleh stare evropske celine. V glavo vskočijo pri tem asociacije na nemške skupine Stranger, Scanner, prve Helloween, Midnight Darkness, tudi Stormwitch, nadalje danske Witch Corss, Mercyful Fate ali belgijske Ostrogoth, onkraj atlantske "luže" pa na ameriške Liege Lord, medtem ko oživlja koračniški pomp skladbe Horrors of the Past tudi vibracijo starih Omen.
No Underground pa so glasniki nove generacije metala. K stvarem pristopajo seveda s svojo glasbeno miselnostjo. Navdihovanje je pri tem logično, skupina posledično ne dostavlja glasbene revolucije ali česarkoli, kar že ne bi slišali, prinaša pa na plano album definitivne srčnost in orjaško zagrizene pripadnosti tradicionalnim oblikam ustvarjanja heavy metal glasbe. Izvedbene ognjevitosti kvintetu nikakor ne primanjkuje. »Brutalizer« posledično polnokrvno vžiga.
Prvenec prinaša osem točk, od tega je bend tri med njimi , te so Texas Chainsaw Massacre, Horrors of the Past in Burn in Fire, predstavil že na »Demo« EPju. Undergournd so v treh letih od izdaje EPja zrasli. Kot komponisti in aranžerji in kot skupina, ki ve kako želi »zvočiti«. »Prepakiranje« znanih metalskih trikov zapuščine evropske metalske tradicije, je bilo torej povsem uspešno. Skladbe posedujejo vse kar v elementarnem smislu od kvalitetne tradicionalno zveneče heavy metal plošče v letu 2017 tudi iščemo in zahtevamo. Visoko pretočnost, dinamičen razvoj dogodkov, nebrzdano ritmično kotaljenje in stampedo, kontrastno gradacijo drama teatra v razpoloženjskih stanjih, ki dosega krešendo v spevno nalezljivih in (občasno) bombastičnih refrenskih napevih. Nadalje dostavlja izdelek na vsakem koraku izvrstno komunikacijo na nivoju obeh kitar bodisi v deljenih večdelnih solažah, koketiranju znotraj harmonij v tercah ali dodajanju ostalih domiselnih okrasnih ornamentov nad vodilnimi kitarskimi frazami. Produkcijsko dosega album izvrstno živost in razmestitev gradnikov utriplje v uravnovešeni razmestitvi. Bend je pri komponiranju vzel pod povečevalno steklo zlasti instrumentalne pasaže, na čelu z mid-eight deli. Pri tem dokazuje, da poseduje izdelan občutek za vzdrževanje kompaktnosti skladb in to tudi v delih kompozicij, kjer zaidejo skladbe v modulacijo, spremembo ritma, saj se tudi teh trenutkih fantje spretno znajdejo, da se skladba povsem pretočno vrne proti finalnemu refrenu in izhodnemu delu.
Underground so na prvencu brezsramno našpičeni, peklensko hitri in ostri. Z gorivom in naboji ne varčujejo. S svojim jeklenim in ošiljenim zobovjem neusmiljeno hrustajo preko minutaže albuma. Nekaj naivnosti izkazuje le skladba Mouth of Madness, s predvidljivo klišejskim riffom nad (v zgodovini metala), že mnogokrat uporabljenim ritmičnim ključem. Tako v predvidljivih napevih ta skladba nekoliko dolgočasi, saj se kot celota v izpovedi ne premakne bistveno, izdelek pa izgubi tako na svoji sredini nekaj žlahtne nabrušenosti in neukročene zaletavosti teh petih levjesrčnih primorskih žrebcev.
Vokal Maria Murgiča je svojevrsten magnet izdelka. Razvija namreč strupeno višino, ki ji je enak malokdo nove generacije slovenskega metala in zato brez težav premošča tri oktavne razlike v tonalitetah. Pri tem zadržuje razvito moč, ki jo brez težav prenaša iz srednjih, v višje in najvišje lege. Vokal je torej odločilni jeziček na tehtnici, da »Brutalizer«, ob siceršnji instrumentalni izpiljenosti, vseskozi brez zavor in zadržkov vžiga in polnokrvno učinkuje. Prav tako je angleški jezik povsem zadovoljivo obdelan v metriki petja verzov.
»Brutalizer« je za studijski prvenec izredno lep in kvaliteten izdelek. Skupini ne manjka kreativnega naboja, vehementne želje po dokazovanju in afirmaciji. K stvarem pristopajo Underground s strastnim žarom, v izvedbi so tehnično izpiljeni, v aranžiranju iščejo komponistični perfekcionizem. Vse to je torej kvalitetno in več kot zadovoljivo, saj govorimo o studijskem prvencu. Underground so po izkazanem na »Brutalizer« skupina, na katero je definitivno vredno staviti. Kompasna igla je torej s prvencem usmerjena v pravo smer. Proti kreativno izpovednemu zenitu, ki ga bo prinesla takšna evolucija skupine zagotovo na prihodnjih studijskih izdelkih.
Underground - Texas Chainsaw Massacre (uradni lirični video):
na vrh