»Broken Barriacades« je bil peti studijski album britanskih progresivno rockovskih pionirjev Procol Harum in hkrati njihov zadnji dosežek z legendarnim blues kitaristom Robinom Trowerjem v postavi. Trower, ki je bil po duši zaprisežen blues rocker, je med komponiranjem in snemanjem »Broken Barricades« ugotovil, da so med njim in preostalimi člani skupine nastale nepremostljive razlike glede nadaljnje zvokovne usmeritve te kultne skupine. Kljub temu je ta album vseboval nekaj njegovih najboljših skladateljskih dosežkov v vlogi člana Procol Harum na čelu s »Song For A Dreamer«, katerega je v sodelovanju s piscem besedil Keithom Reidom napisal kot posvetilo legendarnemu kitaristu Jimiju Hendrixu. Brooker in Reid sta bila globoko pretresena ob Hendrixovi smrti pri komajda 27-ih letih.
Poleg Reida, ki je bil razen Petra Sinfielda (King Crimson) v tistem obdobju edini pisec besedil, ki je bil redni član skupine ne da bi zraven igral še kak inštrument, se je v vlogi glavnega zvokovnega vizionarja Procol Harum na »Broken Barricades«, še posebno po Trowerjevem slovesu, uveljavil kultni pevec in igralec klavirja Gary Brooker, kateri je težil k večji vsebnosti baročnih orkestralnih aranžmajev v razmerju do tradicionalnih blues rockovskih kitarskih fines. Čeprav so se na »Broken Barricades«, kjer je bilo prej omenjeno zvokovno razmerje na tehtnici še vedno dokaj solidno uravnovešeno, nahajale krajše stvaritve, ki po dolžini niso presegale šestih minut, gre v celoti gledano za enega boljših Procol Harum dosežkov, katerega se lahko zlahka šteje med njihove klasične albume.
Simfonično rockovski zimzelen »Simple Sister« predstavlja energičen uvod, kakršnega privrženci nekako pričakujejo od te legendarne prog rockovske skupine. Tu vlada mogočen blues rockovski rif, ki ob dramatičnem klavirskem aranžmaju in Brookerjevi strastni vokalni interpretaciji, sčasoma pridobi skorajda epske razsežnosti. Rožljajoče bas delnice klaviaturista in občasnega basista Chrisa Coppinga vnesejo dodaten energetski naboj. Trower si vmes privošči tudi krajšo, zanj značilno bluesovsko solažo, ki lepo popestri vsesplošno simfonično naravo tega še danes imenitnega dosežka. Naslovna skladba s svojo umirjeno naravo in skorajda nonšalantnim besedilom poskrbi za na moč posrečen ambientalni kontrast. Brookerjev čuječno zasoljen vokal se to pot giblje skorajda po taktih otroške uspavanke za kar izdatno poskrbi šegava spremljava hammond orgel, podkrepljena z duhovitimi bobnarskimi kapricami BJ Wilsona.
»Memorial Drive« predstavlja zanimivo popestritev, saj gre za eno najtrših stvaritev v njihovi karieri, tako rekoč za trdi rocker z impresivno, razgreto kitarsko frazo in temperamentnimi bobnarskimi prehodi. Brooker vnovič navduši s svojo emocionalno bogato pevsko predstavo, medtem ko za dodatne simfonične okraske lepo poskrbijo sočni klavirski aranžmaji. Orkestralna balada »Luskus Delph« predstavlja popolno zmagoslavje simfonične plati Procol Harum, saj na njej vladajo mogočni, melo-dramatični orkestralni aranžmaji, kateri so v odličen sozvočju z Brookerjevim otožnim petjem. Več kot nenavaden naslov skladbe predstavlja nekaj kar je lahko zraslo samo na Reidovem zelniku in tudi danes, po več kot štirih desetletjih predstavlja enigmo.
»Power Failure« je še en energičen rocker s temperamentno ritmično naravo, razgibanimi tolkali in nagajivimi klaviaturskimi pasažami. Dolga solaža BJ Wilsona na tolkalih vnese tudi netipično in za tiste čase nedvomno inovativno sapico svetovne glasbe. Na sredini namerno posneti efekt z navdušenim odzivom ploskajoče publike vnese utrip koncertne atmosfere, kar še dodatno popestri temperamentno naravo tega solidnega Brookerjevega skladateljskega dosežka. Na že prej omenjenem »Song For A Dreamer«, ki je na moč okusna mešanica bluesa in psihadelike, vlogo glavnega vokalista prevzame pevsko in kitarsko zelo dobro razpoloženi Trower. To je brez dvoma najbolj netipično Procol Harum delo na celotnem albumu. Očitno je, da je bilo to Trowerejvo ambientalno mešanje elementov psihadelike in blues rocka, ki s svojimi obširnimi kitarskimi improvizacijami še danes navduši vse kitarske gurmane, popolno zvočno in lirično posvetilo mnogo prezgodaj preminulemu Hendrixu.
Procol Harum ne bi bili Procol Harum, če ne bi na vsak album vključili vsaj ene stvaritve z burkaškim podtonom. Na »Broken Barricades« je ta čast pripadla »Playmate Of The Month«, ki že s samim naslovom in besedilom sporoča, da gre za hudomušno burlesko na račun pomanjkljivo oblečenih deklet z naslovnic (ali zadnjih strani) rumenega časopisja. Brookerjevo petje je to pot namerno rahlo spakljivo, medtem ko zaspana kitarska fraza in nagajiv klavir ob pozibavajočih se ritmih še stopnjujeta zabavljaško atmosfero. Na zaključnem, precej minimalističnem blues rockerju »Poor Mohammed«, kjer se vnovič lahko slišijo očitna slogovna razhajanja med kultnim kitaristom in preostalimi člani skupine, žezlo glavnega vokalista vnovič prevzame poslavljajoči se Trower. Umazani kitarski rif je podkrepljen z njegovim grlenim petjem, medtem ko so ritmi, še posebno na klavirju, speljani po klasičnih, melanholičnih blues rockovskih taktih.
»Broken Barricades« spada med klasične Procol Harum studijske dosežke, ki še danes navdušujejo s svojstveno in za svoje čase nadvse inovativno mešanico simfonike, psihadelike in blues rocka. Ta slogovno izjemno uravnotežen dosežek sicer ni vseboval kakšnega nepozabnega zimzelenega epa v stilu nepozabnih »A Whiter Shade Of Pale«, »Homburg«, »In Held 'Twas in I« ali »A Salty Dog«, pa vendar je bilo na njem dovolj drugih dobrot, ki so odigrale tudi pomembno vlogo pri razvoju (simfoničnega) progresivnega rocka.
na vrh