»Brief Nocturnes and Dreamless Sleep« je enajsti studijski album ameriških progresivnorockovskih revitalistov Spock's Beard. Spockobradci so se z njim že drugič v svoji karieri znašli sredi velike prelomnice, tako rekoč sredi popolnoma novega začetka, saj jih je konec leta 2011 zapustil dolgoletni bobnar in pevec Nick D'Virgilio. Slednji je s svojo pevsko karizmo ključno zaznamoval prejšnje štiri studijske albume tega kultnega progrockovskega kolektiva iz Los Angelesa. Na D'Virgiliovem poslednjem Spock's Beard albumu »X« (2011), enemu njihovih najboljših dosežkov sploh, so dokončno dokazali, da so tudi v obdobju brez ustanovitelja skupine, kultnega multiinštrumentalista Neala Morsa, ki kot gostujoči glasbenik občasno še vedno pomaga svojim starim pajdašem, še naprej ostali velesila sodobnega prog rocka. Po Nickovem odhodu so morali Spockobradci zakrpati kar dve poziciji v bandu. Mikrofon je v roke dobil Ted Leonard, pevec/kitarist skupine Enchant, sicer stari prijatelj in podpornik Spockobradcev, medtem ko se je za bobni znašel dolgoletni koncertni bobnar in spremljevalni pevec Jimmy Keegan, ki so ga privrženci skupine že zdavnaj 'posvojili' kot rednega člana.
Leonard se na »Brief Nocturnes and Dreamless Sleep« ne izkaže samo kot vrhunski pevec, temveč poleg Keegana, čigar bobnarski slog je skorajda kopija D'Virgiliovega, kot ključni faktor pri osvežitvi prepoznavnih Spock's Beard zvočnih fines s svežo energijo. Dolgoletni pevec skupine Enchant je na albumu poleg petja in igranja kitare pri dveh skladbah sodeloval tudi kot skladatelj. Sicer pa Leonard že na uvodnih minutah »Brief Nocturnes and Dreamless Sleep«, natančneje na uvodnem epu »Hiding Out«, ki združuje vse najboljše virtuozne manire Spockobradcev v popolno celoto, dokaže, da ni samo pevec iz pravega testa za to skupino, temveč s svojim vokalnim pristopom prinese med posamezne aranžmaje neko povsem svežo energijo in nov elan. To je natanko tisto, kar so po mojstrovini »X« potrebovali, da se slučajno ne bi začeli pretirano ponavljati.
Tedova barva glasu, ki od pevskih legend še najbolj spominja na Kansas pevca Steva Walsha, je tako rekoč idealna za Spock's Beard in presega številne žanrske omejitve. Pohvaliti gre seveda tudi njegove virtuozne pajdaše na čelu s kitaristom Alanom Morsom, ki na tem albumu prispeva celo nekatere najboljše, najbolj inovativne solaže v svoji dosedanji karieri. Ryo Okumoto, japonski Keith Emerson, je vnovič poglavje zase, še posebno, kadar nastopijo improvizacijski trenutki. Tokrat je dal še poseben poudarek orkestralnim aranžmajem na čelu z obširno rabo melotrona. Dave Meros prav tako navduši s širokogrudno ponudbo melodičnih in na trenutke provokativnih bas linij, medtem ko Keegan zelo uspešno nadaljuje bobnarsko zapuščino svojega predhodnika.
Že na »Hiding Out« se občuti povsem sveža atmosfera znotraj Spock's Beard kolektiva. Obenem je treba navesti, da so »prijazni fantje« iz San Francisca izgubili kar nekaj tistega prešernega, zabavljaškega, recimo temu beatlovskega elementa, ki je na nekaterih prejšnjih dosežkih občasno deloval nekoliko naivno. Novi Spock's Beard so opravili še en zrelostni izpit in kot glasbeniki in aranžerji napredovali na vseh področjih, kar se lepo sliši tudi na odličnem epskem rušilcu »I Know Your Secret«, na katerem so uspešno združili svoj prirojeni improvizacijski pragmatizem in izjemen občutek za grajenje melodičnih aranžmajev.
Obenem ostajajo zavezani izročilu stare šole progresivnega rocka, kar se lepo občuti tudi na pastoralno začinjenem »A Treasure Abandoned«, kjer so številni šelesteči simfonični aranžmaji na klaviaturah in vsesplošna skrivnostna atmosfera zares lep poklon legendarnim Genesis. Spock's Beard so poleg številnih Kansas vplivov sicer od nekdaj zveneli precej evropsko, zato tudi na »Brief Nocturnes and Dreamless Sleep« ne manjka vplivov prog legend, kot so prej omenjeni Genesis, Yes, Gentle Giant, Pink Floyd, King Crimson in Camel. Navkljub tem številnim vplivom pa Spockobradci sledijo sami sebi in povsem lastnemu skladateljskemu pristopu. Razmerje med svetlobo in mrakom je, kar se tiče ambientalne podobe posameznih dosežkov na albumu, ravno pravšnje, da ne zapade v noben ekstrem. Besedila tudi tokrat niso ravno kakšna krona genialnosti in so razen občasnih prebliskov morda njihova najšibkejša točka, vseeno pa se tudi tu čuti občuten napredek, saj v njih ni več najti nobene sledi tipične ameriške patetike, ki je tako v Morsovem kot D'Virgiliovem pevskem obdobju rada pokukala na prosto.
Na melodično-udarnem »Submerged«, kjer med razkošnimi sintetizatorskimi zavesami vlada krepak kitarski rif, Leonard v refrenu dokaže, da bi se njegov vokal lahko odlično znašel tudi v AOR-u. Alan Morse na vsaki kitarski solaži na albumu dokazuje, kako zelo je v zadnjih letih napredoval v vlogi solista, še vedno pa se zelo rad poslužuje uporabe vzdrževalnega efekta. »Afterthoughts«, kjer je v gostujoči skladateljski vlogi svoj kotliček pristavil tudi Neal Morse, je nekakšno simbolično in konceptualno nadaljevanje Spock's Beard klasike »Thoughts« z albuma »Beware of Darkness« (1996), kar pomeni, da se na njem vnovič pozabavajo z večdelnimi Gentle Giant vokalnimi harmonijami. Na splošno so vokalne harmonije na albumu čista fantazija, saj so vsi člani skupine razen Okumota tudi zelo dobri spremljevalni pevci. Improvizacijska kombinatorika med Okumotovimi klaviaturskimi vragolijami in Morsovimi kitarskimi poleti vnovič jemlje dih. Nabritemu klaviaturskemu virtuozu se kar nekajkrat po domače povedano sname film in tedaj poskrbi za pravo improvizacijsko orgijo, pa naj si gre za orgle, klavir, melotron, sintetizator ali klavinet.
Epski energijski katalizator »Something Very Strange«, pri pisanju katerega se je izkazal dolgoletni zunanji sodelavec John Boegehold, je eden izmed vrhuncev albuma, saj na njem na polno moč demonstrirajo svoje neverjetne virtuozne mojstrovine, občutek za melodičnost ter smelost za grajenje neverjetno bogatih aranžmajev. Tu je vnovič potrebno pohvaliti Leonardovo petje, ki sredi posameznih orkestralno-pompoznih aranžmajev in improvizacijskih vragolij vnese izjemno atmosfero in ves čas pomaga ohranjati epsko naravo tega odličnega dosežka. Zaključna poslastica pa se nahaja v podobi »Waiting For Me«, več kot 12-minutnega epa, na katerem je kot skladatelj in dodatni kitarist sodeloval tudi Neal Morse, ki ga v zadnjem času vse bolj mika druženje s svojimi starimi pajdaši. Tu gre za eno najboljših stvaritev njihove celotne kariere, ki se lahko primerja celo s klasikami tipa »The Light« in »The End of the Day«. Stopnja virtuoznosti je naravnost osupljiva, obenem pa ves čas vzdržujejo izjemno stopnjo subtilnosti. Melotronsko valovanje čiste simfonične poezije s floydovskim uvodnim delom, jazzfusionistično obarvano ritmična kombinatorika ter lahkotno, a energično razpoložena pevska predstava se vnovič znajdejo v perfektni simbiozi in poskrbijo za pozitivistično veličastje, kakršno je nezgrešljivo povezano z dolgoletnim Spock's Beard zvočnim izročilom.
Vsem zvestim privržencem skupine se splača omisliti posebno dvojno verzijo albuma, saj se na bonus disku nahaja lepo število kvalitetnih skladb. Poleg drugačne verzije »Something Very Strange« lahko uživajo ob poslušanju skorajda trdorockersko zasoljenega »The Man You're Afraid You Are«, ki navduši s svojim melodičnorockovskim refrenom, kjer kraljujejo izjemno lepe vokalne harmonije. Zelo dobra dosežka sta tudi simfonična power balada »Down a Burning Road« s svojimi Santana aluzijami na kitari in razdraženo udarni »Wish I Were Here«, kjer se poslužujejo rabe številnih sintetizatorskih in kitarskih efektov. Tudi epski inštrumental »Postcards From Perdition« s svojim himničnim uvodnim delom, supersoničnimi kitarsko-klaviaturskimi pasažami in orkestralnim valovanjem je nadvse okusen bonus posladek.
S prilivom sveže energije prepojeni Spock's Beard so na »Brief Nocturnes and Dreamless Sleep« uspešno odprli povsem novo fazo svoje kariere in ustvarili še eno progrockovsko mojstrovino, ki se lahko postavi ob bok njihovim najboljšim dosežkom. Z njim so se po dolgem času spet uspešno dotaknili visokih standardov klasične Morsove ere, hkrati pa so ves čas »v koraku s časom« in so še enkrat ustvarili album, ki je skorajda popolnoma drugačen od predhodnika. Prihod Leonarda in tudi Keegana se je izkazal za popolno zmago in prav nič se ne bo pretiravalo, če se napiše, da se D'Virgilia kljub njegovemu »noremu« petju in bobnanju ne bo pretirano pogrešalo, pa tudi pogrevanje spominov na »stare, dobre čase«, ko je imel v bandu glavno besedo Neal Morse, je s tem fantastičnim dosežkom za vse čase končano, saj je krog čiste zvočne perfekcije naposled sklenjen.
na vrh