Tradicija kleše kulturo in značaj, hrbtenico naroda, ljudi, nosilcev plamenice običajev in varuhov zakladnice drugačnosti od ostalih, okoliških, zunanjih. Istrani so v tej zgodbi in kontekstu večni uporniki tudi dandanes, a so se spremembe vendarle začele dogajati, ljudje pa izgubljati tisti gram različnosti, zaradi česar marsikje ugaša tudi spomin na most neločljivosti in etnične nedeljivosti na Hrvate, Slovence in Italijane. Istrani zase pravijo, da so nekaj drugega, neumestljivega – da so Istrani. Idejni oče skupine Vruja Marino Kranjac je nedavno segel po etnografski študiji Giuseppeja Radole in poleg odnosa med Italijani in Hrvati v igro medsebojnega izmenjevanja tradicionalnih napevov ter kulture v ta ples vključil tudi Slovence. Vse tri entitete so v stolejih sobivanja mešale svoje gene, ljudske napeve, melodije in same izvajalske glasbene prakse, ljudje pa so živeli povezani in soodvisno en od drugega. Stikov je bilo, kot ugotavljajo študije dandanes, včasih več kot danes, sejmišča in istrska mesta pa so bili stičišča treh kultur, ki so si izmenjevale dobrine, se med seboj ženili in na istrski grudi tudi umirali. Kot Istrani.
Na svoji četrti plošči Brez pašporta skupina tradicionalnih glasbenikov, negovalcev in nadaljevalcev tradicije glasbenih skupin iz slovenske Istre, Vruja nadaljuje svoje poslanstvo širjenja vedenja in popularizacije glasbenega izročila Istre. Vruja tudi po dvanajstih letih delovanja ostajajo zvesti pristnemu zvoku svoje rodne grude, vse premešane in lepljivo povezane, prek pršeče plodnosti terra rose pa dodajajo v mozaik istrske posebnosti, istrske duše tisto nekaj posebnega, glasbenega, s čimer lahko izobražujejo nevedneže. Tu si moram sposoditi kar njihove besede. Pri predstavitvi godčevskega izročila Severne Istre ostajajo člani ansambla zvesti glasbilom tipičnim za to področje, kot so vijulin(violina), bajs (istrski bas z dvema črevnatima strunama), klarin (klarinet) in remonika (harmonika). To zasedbo popestrijo še z dasko (deska za pranje perila). V taki zasedbi zagodejo najbolj znane plese Severne Istre, to so polka, valcer, šaltin, šete paši, cotič, manfrina, mazurka, štajra, vilota in dopaši. Glasbeno tradicijo iz Južne Istre skupina predstavi s tipičnimi glasbili tega področja kot so vela i mala sopela ali roženica (lesena pihala z dvojnim trsnim jezičkom), meh ali mih (istrske dude), šurle (dvojno piskalo z enojnim trsnim jezičkom). S temi glasbili "zasopèjo" nekaj najbolj značilnih melodij kot so mantinjada in balun. Vsa ta ljudska glasbila Vruja včasih kombinira z glasbili kot so kitara, mandola,flavte, dude in na ta način ustvarja glasbeno podobo po svoji zamisli in navdihu. Poseben pečat skupini daje njeno vokalno izvajanje pesmi iz Južne Istre, to je dvoglasno petje na tanko i debelo, villota (dvoglasno petje iz obalnih mest) in pesmi iz slovenske Istre. Skozi te pesmi lahko slišite tako čakavski, istrskobeneški in šavrinski dialekt.
Plošča je nastajala na bertoškem domu Marina in Alenke Kranjac, Vruja pa so svojo daritev opremili z bogato razlago v italijanščini, hrvaščini in angleščini, k sodelovanju pa povabili dobro podkovane goste in poznavalce pristnih napevov. Vruji so se pridružili Dario Marušić, njihov dolgoletni glasbeni prijatelj in sopotnik ter trije mladi godci iz južne Istre, Branimir Šajina, Noel Šuran in Zoran Karlić. Trinajst popotovanj po preteklosti se začne s skladbo z največ preigranimi variantami na istrskem – s skladbo Le Bevanda Sonnifera, prvi del dvodelne skladbe pa zaznamuje zvok istrskih dud, kot jih igrajo Galižani pri Puli, skladba pa se nadaljuje z značilnim debelim istrskim napevom možatih večglasij iz Rovinjskega sela. Kitice so pete v istrsko beneškem in čavrskem dialektu, v melodijo pa se vplete igra koprskega zaledja, veliki finale skladbe o zapeljevanju, preigravanju in iskrivosti, pa se sklene na bregovih Strunjana. Zgodba govori o lepi rjavolaski, ki gre po vodo, na poti sreča viteza, ki ji ponudi lep kupček denarja za noč mesenih užitkov, mladenka pa, podprta z materine strani, omami viteza, ga opije, viteza okradeta, mesenosti naklonjeni plemič pa ostane tako brez denarja kot brez svoje mesene potešitve. Vruja v svojo pripoved glasbenega popotovanja nadaljujejo bolj plesno in igrivo s skladbo Dve lete in pú, z ritmiko in dvodelno melodijo pa se izdaja, da je v slovensko istro polzel vpliv plesa balun, ki je bil stalnica v domala vseh vaseh slovenske Istre. Pesem iz Dragonje, govori o neuslišani ljubezni, zapeljevanje in poduk pa Vruja nadaljujejo s prikazom krepostne istrske dekline Milke v skladbi Sem slovenska deklica. Skladba je bila priljubljena v severni Istri že medprvo in drugo svetovno vojno. Prvi del napeva je slišen tako, kot ga pojejo v Dekanih pri Kopru, napev pa spremlja značilni zven diatonične harmonike trieštine, drugi del pa bolj zlovešče zagode v bolj molovski melodiki tamburic iz Ćićarije, svoj pečat pa po zvonkem Alenkinem glasu pusti prav zven dvostrune tamburice ter glas Daria Marušića.
Nadaljevanje je le drobtinica lepih napevov veliko daljše metraže. Il Genovese / Storu si je lepi vrt ponese v ušesa lep duet moškega in ženskega vokala, kot so ga peli v hrvaški Istri, istrsko-beneška sladkoba napeva iz Materade in Pirana pa je po bolj igrivem in melodičnem uvodu prestavljen na pregarsko metriko, bolj disharmonični zaključek pa je tu zato, ker predhodni dve različici skladbe takega finala zaenkrat še ne premorejo. Vruja so dosledni in kvalitetno nadaljujejo s skokom globoko v osrčje Šumbera. Klena istrska večglasja skladbe La Jera Tre Sorele govori o nenavadni odločitvi dekline, ki se odloči postati mornarka. Z menjavo čakavskega in beneško-istranskega dialekta se izmenjava tipično petje na debelo in tanko, bolj speven pa je strunjanski napev skladbe Pesca Dell' Anello, ki jo Vruja odigrajo tako, kot jo znajo tudi na severu Italije. Slovenska Istra je tu vezni člen med belino istrske obale in kamnom istrskega upora ter laškimi vplivi. In pri slednjem se pete krešejo, ljudje pa bolj sproščeno zaplešejo. Nato pa malce veselja n zibajočih taktov tričetrtinskega Valcerja, ki meša vpliva dveh ljudskih napevov Še kikl'co prodala bom in Vsak kmet ima svoje veselje, na istrski ljudski način pa vižo z duhom vasi Kolari pri Grožnjanu oziroma s pečatom, ki ga je na Vrujo pustil pokojni godbenik Otavio Štokovac – Rapatočki. S plesom na diktat dvojnih gosli in bajsa preidemo nato na teren Šavrinov in Šavrink. »Ala šu, zakantajmo jo po dalmatinsko!« je ločnica med napevom iz Čenturja, One dve naranče pa preide v ljubezensko pripoved in medsebojne daritve med mladenko in vasovalcem v Ćićariji. Nosljata dvoglasja je popotnica za eno bolj znanih in dobro mešanih napevov na Istrskem – skladbo Oj, mati, mamca / Varda La Luna, ki si jo za svojo lastijo tako Slovenci, Hrvati, kot tudi Italijani. Ljubezen je skupni jezik vseh treh, zven večglasnega zborovskega petja pa z grlenim zvenom prikliče v misli privid izpraznjenih istrskih vasi, v katerih je še pred stoletjem in več mlado dekle hrepenelo po svojem fantu, mati pa ji je ljubezen prepovedovala.
Pojela je nevestica / La Cena Della Sposa nadaljuje z napevom, ki ga čislajo Italijani in Hrvati, gre pa za menjavo dveh napevov – iz Baderne in Prana, iskriva zgodba pa govori o požrešni nevesti in o vsem, kar je deklina v desetih dnevih po poroki pojedla, mladoporočenec pa je bil vse bližje beraški palici. Ješče dekle se je mastilo, hrvaška različica pa z domala jokavo cinično izvedbo monotono izpoje cel jedilnik dekleta nečloveškega apetita, bolj igrivi italijanski melodični napev pa se ob tem dobro in blj melodično zabava ter ob tem zapleše ob goslih, harmoniki, kitari in milozvočni kombinaciji sladkih moških in lepih ženskih vokalov. Jaz ti bon kipila / Mamma mia, vorei, vorei je skladba, ki pretresa isto tematiko tako na koštobanski zapisani varianti v šavrinskem dialektu, kot tudi na istrsko-beneški obali zaledja Vižinade. Skladba govori o dialogu med materjo in hčero, katero želi mati zaradi navidezne bolezni razveseliti z darovi, da bi deklič prišel k močem, slednja pa se s hlinjeno boleznijo najočitneje izogiba delu ali poroki ... S skladbo Un Giorno Andando se na albumu najočitneje izkaže vpliv mešanja čakavskega, beneškega in istrskega dialekta in duha v nekaj skupnega neločljivega. Skladba je zapeta na tanko in debelo z grlenim petjem, Vruja pa polzijo iz enega v drugi dialekt naravno in brez vidnih ločitev, meja. Mamca be tela / Spoza Per Forza govori o blečem dejstvu zaukazane ljubezni in porok v preteklosti, saj se nekoč mladi pogosto niso smeli poročati z ljubljenimi srčnimi izbrankami in izbranci. Štelo je premoženjsko stanje, materialna korist, zakon na materialnih temeljih pa je bil oropan ljubezni in topline. V prvem delu sili mati hči v poroko tako, kot so to slišali v Novi Vasi, v drugem delu pa se prestavimo v Materado, namesto matere pa otroka v prisilno poroko sili tokrat oče. Glasbeno presenečenje skladbe pa sledi v izjemnem finalu skladbe, ki preide v gipsy jazz, temperamentni diktat gosli in spevne kitare ter harmonike, izjemni temperamentni finale pa v domala maniri Django Reinharda pričara zven dvajsetih let prejšnjega stoletja, Vruja pa preidejo iz čistega tradicionalizma vasi v bolj urbano okolje Trsta ali kakšnega malce večjega kraja, kjer so se mešali vplivi z vsega sveta. Kozmopolitska popotnica velikega igrivega finala enega res večjih presenečenj plošče pa se sklene v skladu z duhom plošče. Ona mi je rekla / Stara sura je dvodelni povratek nazaj v osrčje Istre, z balunskim napevom, tradicionalno godbo, namenjeno plesu, pa Vruja vabijo k plesu, ne glede na jezik, kulturo, izročilo ali prepričanje – jezik glasbe je namreč en sam, združujoč.
Tihotapljenje vplivo z ene na drugo stran mej, še bolj pa prek mejnikov v glavah je krasna popotnica plošči, ki morebiti ne bo povšeči tistim, ki ne prenesejo povezovanja s preteklostjo in prek svojih mej v glavah ne zmorejo stopiti. Sam sem vseeno zelo vesel, da se lahko meje, ki so bili med ljudi postavljene prisilno, mimo volje tam živečih krajanov, lahko vsaj za hip prestopijo – brez pašaporta. Kot pravijo Vruja: »Tudi če bi nam postavili berlinski zid, nam ne bi mogli preprečiti, da se ne bi dobivali, ustvarjali skupaj in sodelovali.« Album Brez pašaporta je dokaz, da je Istra vsaj nekdaj bila enoten talilni lonec, enoten kulturni prostor, ena sama naddržavna in nadkulturna ter nadjezikovna regija, entiteta, razmejitev z ostrimi mejami pa je ranilo istrsko dušo, poseglo v istrsko vsakdanje življenje. Tudi zato Vruja kličejo k združevanju, unitarizmu, povrnitvi k koreninam, ki so močnejše in trdoživejše od velikih političnih in ekonomskih panevropskih projektov unitarizma. Istra je tako brezčasno in apolitično prek glasbe in napevov že zdavnaj zahtevala svojo plebiscitarno željo po združitvi in odcepitvi od hujskaških tendenc centrov, ki duha Istranov ne razumejo najbolje, če sploh kaj. Morda bi morali prisluhniti klicu, ki je tokrat tolmačen na kar več različnih načinov, seveda, če zmorejo dovolj potrpljenja, posluha in volje. Vruja ponujajo vsaj trinajst dobrih argumentov za to, album pa, kljubdomala puristični trdovratni tradicionalnosti, zasluži častno mesto tudi na strani z drugače bolj rockovsko vsebino- zavoljo kvalitete, sporočila in zavoljo bogatega nabora zakladov preteklosti, ki je bila številnim tako skupna in povezAujoča, sedaj pa bi bil čas, da te razmejitve in ograjevanja kvalitetno prerastemo in svobodomiselno ukinemo brez pozivov k političnemu agitiranju ali propagandi.
na vrh