Smolar, Adi: Brez dlake na jeziku

Brez dlake na jeziku je najnovejše orožje v suhljatih ročicah Adija Smolarja, s katerim eden  najprepoznavnejših kantavtorjev in pevcev pri nas nadaljuje brezupen boj z epidemijo brezumja, ki že od pamtiveka kosi na sončni strani Alp. Sizifovo delo, ki se iz leta v leto vleče v obliki Smolarjevega življenjskega smisla, je istočasno tudi odrešitev tega glasbeno sicer nikoli preveč atraktivnega "estradnika". Ker smo na njegovo srečo Slovenci že tradicionalno dokaj zanesljivi prenašalci umobolov vseh vrst in oblik, pomanjkanje idej Smolarju dela ne težav. Adi Smolar z albumom Brez dlake na jeziku tako brez dvoma ohranja primat v kategoriji najbolj pronicljivih zbadljivcev na slovenskem.

Pri Smolarju presenečenj ni, vsaj tistih v glasbenem smislu ne. Pravzaprav album Brez dlake na jeziku, v duhu pomenljivosti naslova, na glas razlaga o tradicionalni puščobnosti gospodičevih največjih melodičnih triumfov. A to še zdaleč ni poglavitni smisel Adijevega obstoja. Adijev glavni adut je nabrušen jezik, namazan z vsemi mogočimi žavbami, po težo njegovih nenališpanih besed pa se lomijo lupine najbolj prepovedanih tematik. Tu se začenjajo boleče razprave o že od nekdaj tabuiziranih tematikah, od bolj globalno naravnanih brodolomov nedolgo nazaj še visokoleteče ekonomske politike naše prelepe očetnjave, do vprašanj intimne narave, ki v večini zadevajo moralne dolžnosti posameznika, vse skupaj pa je servirano hitro, črno na belem, brez kakršnihkoli nejasnosti. Pregovorna hinavščina duhovno osiromašenih dušic podalpskega prostora, dvoličnost moralnih norm kot proizvod skupnosti, kraja družbenega premoženja na vsakem koraku, vse to Smolarja ne preseneča, kaj šele, da bi ga vrglo iz tira, res pa je, da Adi pravzaprav ne govori nič pretresljivo novega, ima le jajca, zadevo pove na glas. 

Adi Smolar torej trmasto ostaja zvest imidžu uspešnega nebodigatreba, ki ne skopari s trosenjem neprijetnih dejstev. Stric vztrajno grize v samostoječe temelje slovenskega hipokritstva, za kar mu je potrebno čestitati. Pri tem ni potrebno posebej poudarjati, da gre tudi pri Brez dlake na jeziku za hudomušno in sarkazma polno obravnavanje tegob in strašljivih situacij, ki obremenjuje vsakdan povprečnega ob šanku montiranega Janeza. Teh pa je dandanes iz dneva v dan več. Namesto naslanjanja komolcev v lužicah cenene bevande "najboljšega soseda", slednjim raje priporočam sicer resda malce konkretnejšo investicijo v svežo Smolarjevo glasbeno-lirično monoigro, ki bo, če že ne zacelila rane, pa gotovo zbistrila misli.