Sigur Rós je najbrž najboljši sodobni primer benda, ki z neko popolnoma unikatno in neuklonljivo držo postane (relativno/pogojno) popularen, kljub temu da s svojo glasbo kljubuje vsem popularnim tokovom, tudi tem na t. i. alternativni glasbeni sceni. Je hkrati tudi primer benda, ki se z vsako novo izdajo prelevi v nekaj novega, v nekaj drugačnega, v nekaj bržkone še bolj pogumnega, kot je bil prej. V tem smislu se zagotovo približajo nekemu odnosu in napredku Radioheadov, ki furajo svojo pot brez spogledovanja s popularnimi tokovi, pa so vse te tako artistično svojevrstne in predvsem drzne nove in nove stvaritve fantastično sprejete. Sigur Rós je prav tako kot bend dosegel prav to. Prišli so na tovrsten nivo - ko je nova izdaja nov izziv, ko z več izdanimi izdelki tudi povečajo svojo drznost, ko se nimajo več za kaj ozirati nazaj, saj jim talent tega ne dopušča. Tako so Sigur Rós po svoji najbolj ambientalni izdaji do zdaj, po albumu Valtari (RockLine recenzijo albuma lahko preberete TUKAJ) že izdali nekaj novega – EP z naslovom Brennistein EP.
Novi EP Islandcev v glavnem napoveduje dve stvari – prvi je novi album benda z naslovom Kveikur, ki bo izšel junija, druga stvar pa je to, da se jim odhod enega glavnih članov, če ne kar tistega najbolj pomembnega takoj za Jónsijem, multi-inštrumentalista Kjartana Sveinssona, sploh ne pozna. Še več – Breinnsteinn je morda najbolj zanimiva, drzna in predvsem najbolj težka zadeva, ki jo je bend izdal do sedaj. Tako hitra izdaja nove reči po Valtariju je morda celo namerna – prav zaradi odhoda Kjartana. Vendar to tudi ne pomeni, da je prenagla. Že novi komadi, ki so jih Sigur Rós igrali na turneji in naj bi nastali v post-Kjartan obdobju (ki naj bi bil kot edini učen glasbenik v bendu najbolj skladateljsko nadarjen), so fantastični in spadajo med najbolj navdahnjena dela Sigur Rós. Novi EP pa vse skupaj še uradno potrjuje.
Vseeno je daleč od tega, da je Brennistein EP samo napovednik nove plate in sporočilo fanom, da je bend močnejši kot kadarkoli – prav vse tri skladbe stojijo čisto same zase na povsem svoj način. Prvi, naslovni komad, ki bo na novem albumu benda nastopil kot prvi, je zagotovo glavni akt EP-ja. Gre za izredno eksplozivno delo, polno eksperimentalnih vzorcev, ki se jih Sigur Rós niso na tak način še nikoli lotili. Težki basi, elektronski posegi v beat zmešani s klasičnimi godalnimi inštrumenti, ki dosegajo nižje frekvence, petje Jónsija, ki kontradiktira inštrumentalnemu ritmu, vendar se ujema v sami harmoniji… pa vseeno ta bogata skladateljska širina, ki jo od Sigur Rós pričakuje vsak. Formula tiho-glasno-tiho na povsem svoj način, kot ga obvladajo le oni, z verjetno enim najbolj dodelanih zvočnih gmot v post-rock žanru, kjer se meša toliko enih inštrumentov, toliko enih glasbenih zgodb, toliko enih zvočnih podob. Vrhunec tega so seveda v tistem »glasno« delu, kjer bi bila pri vsakem drugem bendu tako bogata zvočna gmota neprepoznavna, enostavno nedojemljiva, pri Sigur Rós pa kljub svoji abstraktnosti ostane tako koherentna in razvozljiva, da nam drugega kot poklon bendu ne preostane. O izvajanju teh skladb v živo seveda ni treba izgubljati besed – tu šele resnično zaživijo (RockLine reportažo koncerta Sigur Rós iz italijanskega Jesola s trenutne turneje si lahko preberete TUKAJ).
Drugi del EP-ja pa sestavljata dve skladbi, ki sta popolni nasprotji naslovnega komada. Gre za dve čisto atmosferični deli, a daleč od tistih, ki so se znašli na Valtari. Gre za veliko bolj abstraktne zvoke, za bolj osnovno ambientalo (spet mešanico elektronske atmosfere in godal), brez neke prepoznavne rdeče niti in hkrati tudi brez Jónsijevega vokala. Vendar pa je največja razlika skladb na Valtari in teh novih predvsem v vzdušju. Valtari krasi prelep melanholičen zvok, ki je vseeno poln nekakšne pozitivne lepote, v njem se čuti ta jezik upanja, kot je svoj izmišljeni jezik poimenoval Jónsi. »Hryggjarsúla« in »Ofbirta« pa sta skladbi teme, skladbi jeze, celo skladbi agresive, kot je to tudi Brennisteinn. V bistvu je ravno to ta nova podoba Sigur Rós – nekakšna jeza, ki je prej ni bilo, nekakšna agresivna zrelost, ki morda najde pot ven iz neke prejšnje pozitivne naivnosti (s katero kakovostno in konceptualno seveda ni bilo prav nič narobe, sama oznaka pa nikakor ni mišljena negativno).
EP poleg vsega vsebinskega še dodatno krepi en velik premik za bend, ki sem si ga skrivaj resnično želel. Produkcijsko gre verjetno za najbolj dodelano zadevo Sigur Rós sploh. Gre morda celo za prvi studijski izdelek benda, ki tako dobro ujame to živo energijo skupine. To se je najbolj pogrešalo poprej, ta energija v živo, ta odprt zvok, ki je bil nekako pasiven na albumih - na Breinnsteinn EP-ju pa bendu uspe prav to. Dinamičnost pride v ospredje na način, ki je bil prej skorajda nepojmljiv, ki smo ga vselej iskali na koncertih.
Je to torej morda nova pot Sigur Rós? Ne jezik upanja, temveč nekakšen jezik svete jeze? Seveda je na Brennisteinn EP-ju ta značilna Sigur Rós melanholika še kako prisotna, vendar je čuten nekakšen premik v emotivnosti, premik v odnosu, neko novo čustvo, ki ga bend morda prej ni izražal; v vsakem primeru pa gre za eno najboljših del v bendovi karieri. Če pa so resnično pred nami jezni Sigur Rós, pa bo najbrž odgovoril novi album.
na vrh