Camel: Breathless

Camel so že na "Rain Dances" (1977) začeli kazati prve znake usmerjenosti k nekoliko krajšim in komercialno dostopnejšim delom. Z "Breathless" pa so prvič naredili popoln prehod v to smer in zares začeli pisati tudi dela, ki so slonela na pop rocku. Ta preobrat je bil pač neizbežen in Camel so naredili podobno kot večina sorodnih prog rockovskih skupin tistega časa, ki so poskušala zaslužiti kak funt več s prilagajanjem svoje glasbe širšim množicam v času, ko je progresivni rock veljal za nekaj "preživetega". Skladbe so torej postale nekoliko enostavnejše in komercialno dostopnejše. Čeprav se na srečo niso v celoti odpovedali svojemu značilnemu improvizacijskemu in simfoničnemu progresivnemu rocku z vselej opaznim podtonom jazz rock fusiona, je večina albuma sestavljena iz krajših del na katerih se čuti, da so bile ustvarjene za predvajanje po radiu. Čeprav se skupini to ni posrečilo je "Breathless" za širše občestvo eden izmed njihovih najbolj dostopnih albumov. Prvič do zdaj so inštrumentali odstopili prednost krajšim delom, ki vsebujejo vokale. Romantično obarvani vokal odličnega basista in pevca Richarda Sinclairja je tako rekoč ustvarjen za hite in večina vokalov na albumu je njegovo delo. V vokalnem pogledu je "Breathless" nedvomno eden najmočnejših albumov skupine, vendar zna marsikoga motiti ravno to, da je Sinclairjev vokal nekatera dela na albumu sumljivo približal njegovi nekdanji skupini Caravan. Ljubitelji slednjih pa bodo seveda več kot navdušeni. Čeprav so tokrat dali prednost kompaktnosti pred kompleksnostjo so Camel vseeno še vedno močni v inštrumentalnih sekcijah in tudi kadar ne fuzirajo se podajajo na nekatera še neraziskana področja. Oba glavna genija skupine kitarist/pevec/flavtist Andy Latimer in klaviaturist Peter Bardens sta ponovno nenadkriljiva pa čeprav bo vsak ljubitelj skupine po malem pogrešal stare dobre hammond orgle in moog sinthesizer. Prav težko je verjeti, da je to poslednji album skupine z mojstrom Bardensom v zasedbi saj je ta tu prisoten z nezmanjšano navdušujočim prispevkom. Jazz rockovska ritem linija Sinclair/Ward deluje kot dobro naoljen stroj in daje uspešno podlago vsem vrstam ambientalnih in drugačnih pasaž obeh glavnih ustvarjalcev skupine. Pihalni aranžmaji, ki so ponovno delo gospoda Mela Collinsa so že po tradiciji zelo dobri in posameznim delom še dodatno dodajo globino in romantični utrip

Že otvoritveni "Breathless" s svojim veselim, enostavnim ritmom in Richardovim kristalno čistim, romantičnim in melodičnim vokalom s svojo navidezno preprostostjo in nekoliko naivnim besedilom pokaže novo podobo skupine. Refreni so izjemno spevni, ritem preprost medtem, ko so improvizacije potisnjene čisto v ozadje in so tu bolj kot ne le za okras. Odlični "Echoes" je eden izmed vrhuncev albuma, ki ponovno obudi tiste Camel, katere ima v spominu večina njihovih ljubiteljev. Torej obširen nabor subtilnih rifov in solaž, ki jih nudi Latimerjeva kitara, Bardensove vragolije na sinthesizerjih ter drdrajoča ritem linija. Prvič na albumu lahko poslušalec uživa v njihovih značilnih daljših inštrumentalnih pasažah in improvizacijah, ki gradijo izjemno vzdušje ob ves čas prisotni melodični zasnovi. Iz inštrumentalne zasnove se v zadnjem delu skladba prek Latimerjevih vokalov prevesi v raznobarvno sekcijo, ki jo odlikuje široka paleta najrazličnejših improvizacijskih elementov. Z "Wing And a Prayer", kjer se ponekod poigravajo s funkom in "Havaji" ritmom se ponovno vrnejo k novi usmeritvi. To radiu prijazno delo je zanimiva zmes progresivnega rocka in popa. Prva reakcija povprečnega poslušalca na odštekano zabavni "Down On The Farm" bo verjetno, kaj za šmenta dela skladba Caravan na albumu Camel? Podobnost z večino del prvakov canterburya je tokrat več kot očitna. Tu so vsi prepoznavni elementi Caravan: šaljiv funky ritem z jazzovskimi začimbami ter besedilo ob katerem človek tudi, če hoče ne more ostati resen (kako piščanci kokodakajo, kmet vozi traktor in v grmu opravlja malo potrebo medtem, ko njegova hčerka obeša svoje spodnjo perilo). Zvoki traktorja in oglašanja domačih živali vse skupaj še dodatno zabelijo. To je najmanj značilno delo Camel na albumu in najdlje kakor so se ti približali canterburyu. Na srečo česa podobnega niso več poskušali saj jim nikakor ne paše, čeprav je bil ta posamezni eksperiment izjemno zabaven in zanimiv saj jih je prvič pokazal v vlogi glasbenih humoristov. S "Starlight Ride" se skupina ponovno "zresni", se vrne k svojem prepoznavnemu zvoku ter postreže z visoko romantiko. Tu navdušujejo predvsem trubadurski aranžmaji na flavti, akustična kitara in prepoznavno sanjavi Andyev vokal. "Summer Lightning" je eno izmed najboljših del na albumu ter verjetno tudi najbolj zanimivo saj se na njem Camel poigravajo celo z diskom. Rezultat je presenetljivo navdušujoč. Prav neverjetno kako dobro jim je uspelo združiti svoje tradicionalne prog rockovske finte z disko utripom. Latimerjeve emocionalne solaže na slide kitari so položene na ritem linijo, ki uspešno prehaja od jazz rocka do diska, medtem ko Bardensovi aranžmaji na klaviaturah vnašajo njihovo zaščitno simfoniko in vesoljski ambient. Sinclairu, ki je tu v najboljši formi, se pridružujejo tudi odlični "heepovski" spremljevalni vokali, ki ustvarjajo izredno vzdušje. Delo je nabito z izjemno magijo in vedno znova navdušuje od začetka do konca. "You Make Me Smile" je še eno za skupino dokaj preprosto delo z naivno romantičnim besedilom, ki se več kot očitno spogleduje z AOR rockom, čeprav barvita ritem linija in Bardensove izjemno domiselne solaže na sinthesizerjih poskrbijo, da delo vsaj nekoliko pridobi na resnosti in globini. Vesoljski inštrumental "Sleeper" pa je še eden izmed vrhuncev albuma in trenutek, ki bo ponovno navdušil vse ljubitelje njihovih klasičnih del. Tu so Camel ponovno v vsem svojem simfonično prog rockovskem sijaju z zaščitnim magičnim duelom med Latimerjevo kitaro in Bardensovimi klaviaturami ter zaključnim jamom v vodah jazz rock fusiona. Zaključna balada "Rainbow's End" je še en trenutek visoke romantike, kjer Andy demonstrira ves svoj vokalni potencial in v refrenih doseže najvišji vokalni register v celotni karieri. Izjemno lep in več kot primeren zaključek albuma, ki poslušalca pusti v želji po njegovem ponovnem poslušanju. Produkcija je tudi tokrat kristalno čista ter pred svojim časom.

Na "Breathless" so Camel prvič poskusili biti progresivno rockovska skupina, ki bi bila dostopna in všečna tudi širšim množicam ter začeli resno flirtati z AOR rockom in popom, kar bo do še večjega izraza prišlo na njihovih naslednjih albumih. Čeprav bo večina tistih, ki poznajo samo njihove zgodnje, klasične albume ob prvem poslušanju verjetno razočarana nad odpovedjo številnim improvizacijskim elementom je končni rezultat presenetljivo uspešen. "Breathless" ni eden izmed njihovih boljših albumov ter ponekod predstavlja začasno slovo skupine od klasičnega zvoka, je pa nedvomno eden njihovih najbolj zanimivih in očarljivih saj navdušuje tako z dobršno mero klasik kot deli, kjer tradicionalnim prog rockovskim elementom dodajo kanček pop šarma. Njegova prava vrednost se je pokazala šele dolgo let po njegovem izidu.