Britanci Arena, ena najbolj kriminalno prezrtih progresivno rockovskih skupin našega časa, so v relativno kratkem času izdali tri izjemno kvalitetne koncertne albume, kateri so nazorni pričevalci neverjetne ambientalne energije s strani tega tehnično visoko profiliranega in z neobičajnim skladateljskim talentom obdarjenega kvinteta. »Breakfast in Biarritz« je dvojni koncertni dokument, posnet med evropskim delom »Immortal« (2000) turneje, kjer sta se nizozemskim privržencem v vlogi novih članov skupine prvič predstavila karizmatični pevec Rob Sowden in tehnično neobičajno dovršeni bas kitarist Ian Salmon (ex-Shadowland). Kar težko je verjeti, da sta danes, po več kot desetih letih nepretrgane zvestobe, ko so ju privrženci, predvsem Sowdena, sprejeli kot neločljiv del banda, že oba nekdanja člana.
Nabor izvedb skozi oba diska je utemeljen na konceptualnih mojstrovinah »Immortal« in »The Visitor« (1998), medtem ko sta prva dva albuma tokrat zastopana samo z dvema skladbama. To, da se na »Breakfast in Biarritz«, nasledniku prvega Arena koncertnega albuma, »Welcome to the Stage« (1997), nahaja 'samo' trinajst izvedb postane razumljivo, saj nadebudni kvintet v celoti izvede epski, več kot dvajsetminutni magnum opus »Moviedrome« s katerim se posnetek tudi odpre. Komur ne bodo mravljinci začeli polzeti že ob uvodni naraciji brezhibne izvedbe te mračne znanstveno fantastične epopeje, se mu bo to zagotovo pripetilo ob njenem začetnem verzu. Način na kakršnega ta vsestranska skupina kreira nepopisno ambientalno magijo je vselej vreden vsega občudovanja pa naj gre za Sowdenovo do kraja emocionalno pevsko predstavo, Nolanove klaviaturske vragolije, Mitchellove kitarske finese, Pointerjeve bobnarske rafale ali Salmonove pretanjene bas linije.
Navkljub temu, da je »Moviedrome« v tej različici skoraj povsem zvest studijski verziji, vanj skozi dodatno razvejane solaže vnesejo delček novega. Arena so ambientalno mračen band, njihova besedila se poleg mitologije pogostokrat dotikajo metafizike, kar jih dela zanimive tako za večne romantike kot za tiste, ki z nogami stojijo trdo na zemlji. Le malo današnjih progresivno rockovskih skupin pa ima obenem tudi toliko 'jajc', da si koncert drzne odpreti z več kot dvajsetminutno kompozicijo. Z ritmično še hitreje speljano in vokalno agresivnejšo verzijo »Crack in the Ice« se prvič spomnijo na konceptualno mojstrovino »The Visitor« na kateri so prek mračnih liričnih vizij izganjali številne demone našega časa. Sowden pa se lahko med vsemi izvedbami hkrati zanese še na odlične spremljevalne vokalne harmonije v režiji velikega klaviaturskega čarodeja Nolana in neumornega deloholika Mitchella.
Na »Double Vision« pridejo kitarsko-klaviaturske harmonije skoraj še do boljšega izraza kot na njeni studijski verziji. Privrženci so se preko izvedb s prvih treh Arena albumov lahko nazorno prepričali, da je Sowden najmanj enakovreden naslednik svojega predhodnika Paula Wrightsona. Tudi »Songs From the Lions Cage« (1995) klasika »Midas Vision« po pričakovanju izpade imenitno, medtem ko je »Serenity« predvsem izvrstna priložnost za vsestranskega Mitchella, da se izkaže z monumentalno, srce parajočo solažo. Srhljivo mračni »The Butterfly Man« je odpet s še večjo dozo pretresljivega patosa kot v studijski različici, kar pomeni, da ga ni najbolj priporočljivo poslušati v popolni temi. »The Hanging Tree« je na račun buditeljskega refrena in hipnotičnih simfoničnih tekstur po pričakovanju eden izmed vrhuncev tega koncertnega posnetka. Vselej dramatično potencirani »A State of Grace«, kjer Arena razgrnejo zaveso pred nečednimi dejavnostmi najstarejše zločinske organizacije zahodne hemisfere, pripelje ambientalno magijo tega koncertnega dokumenta skorajda do vrelišča. Za veliki triumf pa kot ponavadi poskrbi »Enemy Without«, katerega se lahko poleg »Moviedrome« in »The Hanging Tree« označi kar za vrhunec prvega diska. Tradicionalna ambientalna zakuska »Crying For Help VII« je trenutek, ko se publika aktivno pridruži prepevanju glavnega refrena.
Drugi disk se odpre z »Immortal« klasiko »Chosen«, mračno vizijo distopične prihodnosti, ki s svojim skrivnostnim, konspirativnim ambientom vedno dodobra predrami tudi najbolj apatična srca in otopele čute. Prelepi inštrumental »Elea« z izjemno ambientalno magijo na račun mogočnih simfoničnih zaves in domiselne, sofisticirano izpeljane kitarske solaže predstavlja čudovit trenutek za kontemplacijo. Podobno velja tudi za »Friday's Dream«, ki je nadvse primeren zaključek tega posnetka, saj nas z besedilom vedno opomni na privlačnost petkovih večerov, ko lahko povprečni prebivalec 'razvitega sveta' za kratek čas prekine z vsakodnevnim suženjstvom kapitalu in hkrati na nekaj kar lahko že jutri izgine, če pustimo, da zavlada popolna apatija. Drugi disk vsebuje tudi zanimiv filmski dokumentarec o poteku »Immortal« turneje.
Arena so tudi v živo eden najboljših progresivno rockovskih kolektivov 21. stoletja, zato je »Breakfast in Biarritz« prava poslastica za vse dolgoletne privržence in hkrati odlična priložnost za vse tiste zamudnike, ki jih do zdaj še niso videli v živo, da se na lastna ušesa prepričajo, kako njihova unikatna mešanica keltske melanholike in distopičnega futurizma deluje v koncertni obliki. Žal so poti za morebitne Arena dosežke na police trgovin v 'dolino šentflorjansko' z leti postale hermetično zaprte in glede na to, da nič ne kaže na to, da bi se stanje v bližnji prihodnosti popravilo, je najboljša rešitev naročilo prek spleta ali obisk kakšne dežele z razvitejšo glasbeno kulturo.
na vrh