Konceptualna mojstrovina "Brave" je eden izmed najboljših in najpomembnejših albumov v povesti legendarnih britanskih progresivcev Marillion. Z njim so se vrnili k prog rockovskim koreninam ter si povrnili zaupanje številnih dolgoletnih privržencev, kateri so skupini po pop rockovskem eksperimentu "Holidays In Eden" (1991) počasi začeli obračati hrbet.
"Holidays In Eden" je bil sicer v vseh pogledih izvrsten album, katerega prava vrednost se je pokazala šele mnogo let kasneje, toda v komercialnem smislu je v nezdravem okolju grungersko obarvanih zgodnjih devetdesetih na žalost popolnoma pogorel. Zato je založba EMI že začela izvajati pritiske na skupino in jih začela siliti naj za božjo voljo že posnamejo album, ki bo ustrezal "duhu časa" in seveda prinesel bajne denarce. Marillion so sicer obljubili, da bodo na novem albumu ubrali nov pristop, a kako so se vodilni pri založbi ušteli v pričakovanju novih radijskih hitov!
Namesto, da bi "prodali dušo hudiču" ter izgubili artistično samobitnost v morju številnih sumljivih trendov in povprečnosti, so Marillion pred snemanjem "Brave" bolj kot kdajkoli strnili vrste in se odpravili v Francijo, kjer so se umaknili snemat v osamljen studio sredi starinske graščine. Tam so začeli ustvarjati enega svojih najbolj kompleksnih in najbolj globokih albumov. Pri ustvarjalnem procesu je pomembno vlogo, zlasti pri temačnem vzdušju albuma, prav gotovo odigralo tudi grajsko okolje, saj se je med drugim govorilo, da v gradu Marouatte prebivajo duhovi. Obenem se na albumu nahajajo tudi številni zvočni vzorci za katere je z običajno spretnostjo poskrbel legendarni klaviaturist Mark Kelly. Poleg tega so za dodatno popestritev vzdušja uporabili še zvočne vzorce, katere so posneli v bližnji jami. Slednji še dodatno poudarjajo avro skrivnostnosti in napetega vzdušja.
S tem, ko so se Marillion na "Brave" odločili vrniti k prog rockovskim glasbenim koreninam ter sredi devetdesetih izdati konceptualni album so storili zelo pogumen korak, a razen pogodbe s požrešnim založniškim gigantom niso mogli izgubiti nič (tej so se odpovedali čez dve leti). Na tem albumu so več kot uspešno izpeljali naslednji evolucijski korak s katerim so dokončno obračunali z neo prog rockovsko preteklostjo ter se s polnimi jadri spustili v precej bolj nepredvidljivi svet art rocka.
Pomemben faktor pri vlivanju artistične svežine na "Brave" je bil vsekakor karizmatični pevec Steve Hogarth, ki je bil tedaj še vedno razmeroma svež član skupine. Poleg odličnega petja je navdušil z globokimi besedili pri katerih mu je deloma pomagal njegov prijatelj John Helmer. "Brave" vsebuje precej mračen koncept, saj pripoveduje o tegobah depresivnega in z mamili zasvojenega dekleta s samomorilskimi nagnjenji, ki je zapadlo v slabo družbo. Zgodba je deloma nastala po resničnih dogodkih za katere je Hogarth zvedel iz časopisnega članka v katerem se je nahajala novica o izgubljenem dekletu, katero so policisti našli med brezglavim pohajkovanjem pod mostom. Med drugim se ni spominjala kdo je, od kod prihaja ter hkrati zavračala vsakršen razgovor.
"Brave" pripoveduje o njenem počasnem propadu in postopnem prihodu do končne dileme med hitro "odrešitvijo" življenjskih težav (skok z mosta) ali vrnitev v življenje in začetek osebne preobrazbe (odhod iz začaranega kroga drog in nasilja). Zaključek zgodbe, ko sama stoji na mostu v dilemi ali naj skoči dol in stori samomor ali naj se obrne in poskuša na novo zaživeti, je namenjen poslušalčevi lasti interpretaciji. Tako si lahko vsak po svoje predstavlja ali je na koncu storila samomor ali pa si je premislila in začela svoje življenje na novo, čeprav je zadnja skladba na albumu, "Made Again", optimistično obarvana in nakazuje na srečen konec.
Če je bilo zgodnje Marillion albume (torej iz Fisheve ere), navkljub kompleksnosti posameznih aranžmajev in besedil, tudi zaradi poudarjene melodične komponente in občasnih, a prepoznavnih naslanjanj na zvočna izročila "zlatih" sedemdesetih, razmeroma lahko "zapopasti" že po prvih nekaj poslušanjih ali celo že po prvem poslušanju, so nekdanji neo prog rockovski prvaki z "Brave začeli trend albumov, kateri zaradi neobičajne raznolikosti idej in časovnih preobratov po navadi zahtevajo precej več poslušanj, a je temu primerno poslušalec na koncu tudi bolj nagrajen, saj z vsakim vnovičnim poslušanjem odkrije nekaj novega, kar pomeni, da takšni izdelki po navadi odlično prestanejo test časa.
Večina kompozicij na "Brave" je strukturiranih tako, da poteka eleganten in navidezno neviden pretok iz udarnejših in kompleksnejših rockerskih delov v nenadna ambientalna "zatišja" (ali obratno) s katerimi uspešno stopnjujejo vseprisotno dramatiko, ki preveva koncept o izgubljenem dekletu. Tako nas že z uvodno balado "Bridge" preko zvočnih vzorcev vpeljejo v nežno, zasanjano melodijo, katero narekuje Hogarthov melanholični vokal. Album se zares razživi po nenadnem prelivu v "Living With The Big Lie", ki v prvem delu vsebuje številne minimalistične efekte in valove ambientalnih zaves, dokler v drugem delu ob angažmaju do kraja vživetega Hogartha ne pridobi bolj energične nianse, kjer kraljujejo briljantne Rotheryeve kitarske poteze.
"Runaway" je še ena v nizu številnih imenitnih balad, ki jih je ta skupina skozi kariero ustvarjala kot za šalo in v kateri seveda ne sme manjkati Rotheryjeva jokajoča solaža na slide kitari. Hogarth kot vedno briljira, kar se tiče količine vloženih emocij pri pripovedovanju dramatičnega koncepta. Sledi 12-minutna suita "Goodbye to All That", sestavljena iz petih sekcij na kateri dokažejo, zakaj so tudi v devetdesetih ostajali ena najbolj vznemirljiv prog rockovskih skupin. Razmeroma nedolžen, zasanjan uvod se nenadoma prevesi v dramatičen, skorajda kaotičen del z mnogoterimi nepričakovanimi časovnimi prehodi in kompleksnimi inštrumentalnimi solo poleti. Še posebno navduši daljša ambientalna sekcija s številnimi zvočnimi vzorci in z oddaljenimi kitarskimi slidei.
"Hard As Love" je skorajda trdo rockerska stvaritev s tradicionalističnimi vložki hammond orgel in zategnjenih kitarskih fraz ob energični vokalni spremljavi ter garaškem delu ritmične naveze Trewavas-Mosley. Obenem gre za eno redkih kompozicij na albumu, katere refren se zlahka usidra v poslušalčevo zavest. "The Hollow Man", ki je izšel tudi kot single, je še ena prelepa balada na kateri se gospod H ob klavirski spremljavi ne bi mogel počutiti bolj domače. To pot brez kakih velikih kompliciranj, a z neverjetno globokimi rezultati. Naslednji single z albuma, "Alone Again in the Lap Of Luxury", je še ena priložnost za demonstracijo živahnejše, rockerske plati skupine, saj ga odlikuje odlično sorazmerje med melodičnim refrenom in krajšimi solističnimi inštrumentalnimi poleti. Harmonično sozvočje med kitarskimi frazami in klaviaturskimi teksturami je tudi po zaslugi izvrstne produkcije na resnično zavidljivi ravni.
Tudi na poskočnem "Paper Lies", nadaljujejo z optimističnimi ambientalnimi niansami pri čemer najbolj preseneča Rothery, ki to pot ubere nekaj skorajda po bluesovsko zasoljenih kitarskih fraz. Naslovna skladba ima po zaslugi irskih piščali v uvodnem delu nekaj pristno keltsko obarvanih aranžmajev, kar izdatno pripomore k stvaritvi izjemne melanholike, ki se do konca albuma samo še stopnjuje. Daljšemu ambientalnemu delu, sestavljenemu iz številnih zvočnih efektov in digitalno kompresiranih vokalov, sledi umetelen prehod v "The Great Escape". Tretji single z albuma, ki je sestavljen iz dveh slikovitih sekcij izmed katerih je ena boljša od druge, je še dandanes med najbolj prepoznavnimi stvaritvami z "Brave". Zaključna balada "Made Again" po zaslugi neobičajno dobrovoljnega H-ja in prešernih aranžmajev na akustični kitari pričara odkrito optimistično vzdušje, zato daje, prej kot ne, upanje na srečen razplet koncepta in s tem "nov začetek".
"Brave" ni samo eden izmed vrhuncev legendarne skupine, temveč obenem eden najboljših konceptualnih albumov vseh časov, ki je hkrati za drugo polovico devetdesetih napovedal veliko boljše obdobje za art rock na splošno. Le malo prog rockovskih skupin "stare šole" ali "novo valovcev" (se pravi nekdanjih kameradov) se lahko, tako kot Marillion, pohvali s tem, da so v devetdesetih dosegli enega izmed vrhuncev kariere.
Album založbi EMI seveda ni prinesel tako želenega komercialnega uspeha za kar so si bili ob slabi promociji deloma krivi tudi sami. Prav tako so se morali sprijazniti, da nobeden od treh singlov navkljub vsebinski odličnosti ni v sebi nosil pravega hit potenciala, saj so kompozicije strukturirane tako, da dosežejo najboljši učinek ob poslušanju albuma kot celote. Za zaključek pa naj se omeni še to, da je priznani režiser Richard Stanley posnel "Brave" v obliki 50-minutnega filma, kateri je sovpadal z izidom albuma. Podobno kot album si je tudi film z leti pridobil kulten status.
na vrh