Novi Bonfire album je povratek skupine h koreninam in izdaja, ki so jo Bonfire trenutno krvavo potrebovali. Predhodni eksperiment, konceptualizirano delo imenovano "The Räuber" (2008), nekako ni uspelo zapustiti vtisa, da ga pravzaprav izvajajo Bonfire, zato spomin nanj kaj hitro bledi, saj gre za "mimostrel" sicer kompetentne diskografske zbirke skupine.
Albuma "Fireworks" in "Point Blank" sta klasiki, s katerima so Bonfire v davnih časih preloma osemdesetih v devetdeseta pravzaprav predstavljali na nemških tleh nekakšno izrazno nadomestilo Bon Jovi, seveda v časih, ko je bila takšna glasba v fokusu množic in dosegala višek svoje popularnosti. Ravno ta dolgi staž skupine, ki deluje (pod različnimi imeni) pravzaprav od leta 1972 in pedigre klasičnih izdaj, je pomagal skupini skozi leta obdržati glavo nad vodo in prebroditi še tako težke čase v glasbeni industriji, ko ti vsi obrnejo hrbet in moraš zribati prstne konice do krvi, za lastno preživetje, kot profesionalni glasbenik.
Že prva skladba albuma Deadly Contradiction - sicer kompozicija albuma z najbolj mračnim dotikom, melanholičnih občutij in nad vsem grabežljivim refrenskim napevom, uspešno osredotoča pozornost poslušalca in ga pripravi k vztrajanju nad nadaljnjim poslušanjem vsebine albuma. Tej skladbi se v atmosferi Bonfire najbolj približajo kasneje še v skladbi Close To The Edge, ki bi z lahkoto zamenjala Deadly Contradiction na mestu otvoritve albuma. Uvodni sledi takoj ena najboljših skladb albuma Just Follow The Rainbow, ki bi z odličnim melodično strukturiranim napevom v refrenu brez težav izšla, kot regularni hit single albuma. Tudi Looser's Tale (kasneje na albumu) se v rešitvah višje melodične spevnosti in rockovske potence več, kot ugodno približa potencialu hit single kandidata Bonfire se počutijo najbolj varni v rabi srednje hitrega tempa. V teh trenutkih spretno kupčujejo s kreiranjem bogatih razpoloženjskih kulis, ki dosegajo atmosferične vrhunce tam, kjer je to nujno, ko govorimo o melodičnem hard rocku. V refrenih. Temu se ne izogne niti odlična balada Hold Me Now, nastavljena na sam konec album. Skladba Do Or Die je edina na albumu, ki je korenito pospešena in kjer sproži album "Branded" največ neposredne rockovske potence, neposrednosti in vražjega naboja. Skladba Save Me odličnega kitarskega riffa ohranja na albumu najbolj neposredno vez novih, s klasičnimi Bonfire.
Tu je nekaj klecljajev. Skladba Better Days vsebuje s klišejskim ritmom več predvidljivega razvoja in posledično nekaj manj zanimivosti, nasploh se album na sredini zaradi izbranega redosledja skladb umiri, saj ta skladba nasledi prvo balado albuma Let It Grow. Zasedba se je odločila dodati na album dve klasični skladbi (Rivers Of Glory, I Need You), ki jih je prearanžirala v akustični preobleki in izvedbi trojke Hans Ziller (kitara), Claus Lessmann (kitara, vokal) in Clausova hčer Chiara na pianu. Glede na siceršnjo , več kot solidno izrazno podkovanost novega izdelka to nikakor ni bila nujna poteza, je pa dobrodošla, za vse zagrizene ljubitelje Bonfire.
Album je zabeljen vsevprek z odličnim kitarskim soliranjem, Claus Lessmann sicer ne skriva (zlasti v sofisticiranih delih albuma), da je izgubil nekaj vokalne moči, refreni pa so znova mojstrsko opremljeni z bogatimi harmonijami večdelnega vokalnega petja, kar seveda poglablja drama teater in samo bombastiko vzdušij.
"Branded" je soliden izdelek, ne pa tudi popoln ali brezhiben, saj so na njem še rezerve. Je korak v smeri klasičnih voda nemške šole melodičnega hard rocka, kjer se fantje preverjeno znajdejo najbolje in upajmo, da bodo tu ostali tudi v prihodnje ter da so nerazumljivi eksperimenti tipa "The Räuber" preteklost za vse večne čase.
na vrh