"Boulez Conducts Zappa: The Perfect Stranger" ali največkrat imenovan kar "The Perfect Stranger" je bil četrti studijski album v režiji legendarnega ameriškega skladatelja, kitarista, pevca, režiserja in satirika Franka Zappe na katerem je sodeloval z orkestrom. "The Perfect Stranger" je nastal v sodelovanju s priznanim francoskim dirigentom Pierrom Boulezom, ki je z lastnim orkestrom dirigiral na treh Frankovih kompozicijah in sicer na naslovni stvaritvi, "Naval Aviation in Art?" ter "Dupree's Paradise". Omenjena polovica albuma je bila posneta v Parizu. Na preostalih štirih kompozicijah je Frank poveljeval londonskemu simfoničnemu orkestru s katerim je uspešno sodeloval že na albumu "London Symphony Orchestra, Vol. 1" (1983).
Neugnani mojster brezmejnega avantgardizma in družbenega posmeha je kakopak napisal tudi vse aranžmaje za orkester in sodeloval pri igranju na posameznih kompozicijah prek sinklavirja, posebnega elektronskega inštrumenta s tipkami s pomočjo katerega je lahko lastnoročno simuliral zvok orkestra in kateri bo v naslednjih letih postal njegov najljubši glasbeni pripomoček. Frank se je že od nekdaj navduševal nad klasično glasbo 20. stoletja, predvsem nad njenimi bolj avantgardnimi izpeljankami, zato ne preseneča, da se je v zadnjem delu svoje kariere začel vse bolj podajati v svet komorne in elektronske glasbe in zaznavno oddaljevati od rocka in jazza s katerima je sicer skozi večino kariere najraje operiral. Sčasoma je ugotovil, da za lastno vizijo klasične glasbe v studiu sploh ne potrebuje več orkestra, kaj šele banda, zato je nekatera svoja najboljša orkestralno-elektronska dela ustvaril prav na sinklavirju.
Uvodna, naslovna skladba lepo odraža Frankov popolnoma specifičen stil skladanja klasične glasbe, kateri je bil od nekdaj pod močnim vplivom Edgarja Vareseja, Igorja Stravinskega, Charlesa Ivesa in Karlheinza Stockhausena. Znotraj več kot 12-minutnega "The Perfect Stranger" se prepletajo kompleksni simfonični aranžmaji s tipičnimi, nekoliko šaljivimi elektronskimi zvoki in razposajenimi tolkali, ki bi odlično sodili znotraj kakšne psihadelične risanke ali znotraj kakega eksistencialističnega filma z začetka sedemdesetih. Skorajda skozi celotno kompozicijo je močan poudarek na godalnih aranžmajih, ki so velikokrat odigrana disonantno, ob nenadnih izbruhih trombona in klarineta, kar ustvarja skrivnostno in napeto vzdušje.
Tudi "Naval Aviation in Art?" se ponaša z enigmatičnim začetkom, ki zaradi nenadnih disonantnih prebliskov na godalih in tolkalih ob zlovešči simfonični zavesi na sinklavirju na mesta zveni že skorajda kot neverbalna provokacija, kar pa za skladatelja Frankovega kova res ni bilo nič nenavadnega. Na "The Girl in the Magnesium Dress" so v ospredju impresivne improvizacije na cimbalah, ki spominjajo na tekanje mišk pred mačkami. "Dupree's Paradise" je morda celo najboljši odsev Frankove skladateljske genialnosti na celotnem albumu, saj na tej kompoziciji na premeten in duhovit način združi in premeša raznovrstne elemente komorne glasbe in jazza ter preko navihanih pihal in klavirja na učinkovit način "pove" zgodbo o Dupreejevem paradižu. Priznati je treba, da se zelo dobro približa izvirniku, katerega je Frank skupaj z bandom v živo izvajal leta 1974. V orkestralni verziji je seveda brez obširnih solaž.
Enominutni "Love Story" zaznamujejo bizarni elektronski efekti na sinklavirju. Melanholični "Outside Now Again", ki je predelana verzija istoimenske "Joe's Garage" (1979) klasike, ima poudarjeno baročno strukturo in že rahlo vleče na Frankov naslednji projekt eksperimentiranja s komorno glasbo z naslovom "Francesco Zappa" (1984). Na njem prvič prepričljivo dokaže, da je lahko sinklavir, kljub zaznavnemu elektronskemu zvoku, nadvse učinkovito nadomestilo za klasični orkester, če se seveda znajde v pravih rokah. "Jonestown" je turoben, skorajda post-apokaliptični zaključek z obiljem improvizacij, ki bi se ga lahko prav gotovo zamenjalo za kako pozabljeno improvizacijsko stvaritev King Crimson ali Van Der Graaf Generator. Frank ob spremljavi raztresenih tolkal na sinklavirju izgrajuje zloveščo atmosfero, ki spominja na sprehajanje po hodnikih in stopnicah Dantejevega pekla. Elektronski efekti na sinklavirju spominjajo na udarjanje razžarjenega železa ob telesih večnih pogubljencev.
"The Perfect Stranger" sodi med Frankova najbolj dovršena dela za orkester na katerem se tradicionalni godalni in pihalni inštrumenti križajo s sinklavirjem in ustvarijo čudovito klasično-elektronsko fuzijo. Na njem je ta vsestranski mojster glasbenega eksperimentalizma in družbene satire vnovič zablestel v vlogi enega najboljših avantgardnih skladateljev klasičnega glasbe 20. stoletja. Ta izdelek je še dandanes pravcata poslastica za slehernega Frankovega privrženca, predvsem za vse tiste, ki so ga cenili kot vsestranskega in inovativnega skladatelja komorne in elektronske glasbe. Za vse tiste zadrte rockerje po srcu in duši, ki svojo glasbeno nirvano najraje iščejo znotraj ozke prizme hrupne kitarske distorzije in brezglavega vreščanja, pa ta mojstrovina seveda ni prav nič zanimiva, saj ne vsebuje praktično nobenega rockerskega elementa, a jim ne bi prav nič škodilo, če bi se po pomoti znašla na njihovem glasbenem predvajalniku in jim vsaj nekoliko razširila glasbeni spekter.
na vrh