Le kaj bi svet brez Marilyn Mansona? Velja tudi obratno. Le kaj bi Marilyn Manson brez sveta? Bilo bi pusto, zelo pusto. Le česa si je z novim, osmim studijskim albumom domislil ta genialni umetnik, ki je svoj brezmejno iskrivi sarkazem usmeril v šok terapijo s katero drami človeštvo, vzbuja v nas namerno negativna čustva, s katerimi nam drži ogledalo. To je njegovo poslanstvo. In prekleto dobro ga izpolnjuje.
Možakar, ki skozi glasbeno kariero izrablja mnogotere podobe antikrista, pravega anti heroja, vsega tistega pred čemer bežimo, se skušamo skriti in navadno kvazi-moralistično prepričujemo sami sebe, da »jaz pa že nisem takšen, kajne da?« si je tokrat nadel masko »rojenega negativca« - bere se banalno in skoraj nepomembno, kot to prevajaš iz angleškega jezika. A je tu vmes je tista magična beseda »vendar«. Z Born Villain se postavlja Manson enkrat več v vlogo tistega, ki hodi svojo pot, se ne uklanja in kar stori, stori po svoji volji polnočutno in samozavestno, kajti Manson ve, da v kolikor bo na svoji poti kolebal, ga bo »ustroj Velikega brata« pogubil. Seveda sadim »rožice«. Pravih upornikov namreč ni, sicer bi bil svet lepši, kot je. Pravičen torej. No v fikciji je pač vse mogoče. Naj si bo tole Mansonova fikcija, le še enkrat več pretkano plasirana skozi prizmo glasbene umetnosti, sploh ni važno. Umetnik pač deluje znova na moč šokantno prepričljivo. Vedno znova in znova.
V besedilih se Manson obrača znova k sebi, obenem pa pribija na razpelo človeško topoumnost, sprijenost in dvoličnost (Children of Kain), kar je bila vselej njegova velika poslastica in specialiteta. Nič novega torej, vseeno pa globokoumno, inteligentno, v verzih znova neposredno, metaforično zavito, a brez prikrivanja. Čuti pa se, da Manson zori dalje v artističnem oziru. V vokalno ekspresivnem smislu si je denimo dal to pot duška na repeticiji izbranega verza, ki ga diktira v različno ubranih varietetah polaganja besed v danem diktirajočem verzu. Torej čeprav gre za isti verz, ko ga vodi preko izbranega motiva (kitarske fraze, programirane zvočne zanke, itn…) skozi distortivno vpitje, obsesijo kričavih ekscesov, ali pa se le poigrava s šepetavimi recitali, učinkuje taisti verz različno.
Vrnitev Twiggy Ramireza leta 2009 na album »The High End Of Low« je vsekakor več kot dobrodošla za ustvarjalni domet prepričljivosti Marilyn Mansona. Torej trikotnik kreativnega jedra Manson-Ramirez-Vreena je očitno, več kot posrečen, celo esencialnega pomena in upajmo, da ga v prihodnje ne razdrejo novi odhodi iz zasedbe . »Born Villain« je namreč znova bolj punkersko zadrt, zlovešče hrumeč, pravzaprav po »Holy Wood«, nemara prav tisti album, ki bi ga moral naslediti, pa se kritiki definitivno ne bi vtaknili v naslednik »The Golden Age Of Grotesque«. Vrenna je mojster dodajanja programskih zank, mož, ki deluje iz ozadja in prispeva glavnino tistega, kar razumemo, kot pojem »industriala« v art ekspresiji Marilyn Mansona. Tudi to pot je svoje delo opravil z veliko odliko, vendar pa je šele naveza z bizarnim riffovskim obešenjaštvom Twiggyja Ramireza ter seveda vsem unikatom vokalne interpretacije samega Mansona, tisti minimum, recimo temu osnovni skupni imenovalec, s katerim je pogojena opravičljivost samega artističnega dometa Marilyn Mansona.
Dejstvo je, da je ostaja Manson z »Born Villa« zabavljač, časi pa so drugi in osmi album ne deluje več danes ob izidu tako šokantno, intrigantno, provokativno, bogoskrunsko. Smo v letu 2012 in nasilje nam sledi na vsakem koraku. Toliko kot ga je sedaj, ga ni bilo nikdar v tako imenovanih časih »miru«. Mladina dobiva debelo kožo, pravzaprav postaja nasilje ena od značajskih preoblek mladih, nekaj povsem samoumevnega, vsakdanjega, kot bi nosil spodnjice.
Minimalizem je sveta vladar tudi na novem Marilyn Manson albumu. Kratki preprosti, pravzaprav banalni triki so znova jedro aranžmajev. Skorajda že prenasičen z distorzijo, torej preproduciran vokal, deluje znova ostro, iritira s svojo namerno zmaličenostjo, oholo, obupano in nepopustljivo očitajoče. Tu so tisti narativi, z globoko zamolklim sopenjem, ki delujejo celo erotogeno – preizkušen trik, s katerim poglablja Manson tudi gotski moment svoje glasbene pridige. Le tega pa kombinira občasno z erupcijami masivnega kričanja (Disengaged, Hey Cruel World, Overneath The Path Of Misery, Murderers Are Getting Prettier Every Day). To je njegov poligon in od tu ni umika. Obvladuje ga polno in stopa po njem polnokrvno samozavestno, zato ostaja šokantno privlačen v svoji »resničnosti«.V vsem tem se najde mnogo prostora za plasma melodije, kar odlično balansira izrazno bizarnost tega albuma. Refreni v skladbah The Flowers Of Evil, Slo-Mo-tion, The Gardener, Pistol Whipped ali No Reflection dokazujejo, da nosi Marilyn Manson polnokrvni občutek za plasma pravega odmerka melodije, ki godi ušesom in odlično koketira s porogljivo alternativnim teatrom vampirskega šopirjenja, ki bi sicer utopil samega sebe v izobilju skreiranega mračnjaštva in apokaliptičnega občutka brezupnega tonjenja v brezno brez dna. Izredna pronicljivost glasbenih talentov Marilyna Masnona pa izkazuje odlična priredba hita semdemdesetih pevke Carly Simon You're So Vain. Ta skladba je posebna še po nečemu. Na njej odigra kitare in celo bobne sam presvetli pirat s Karibov Johnny Depp. Verzija je na moč posrečena, Johnny je delo torej opravil povsem suvereno.
Twiggy Ramirez je prinesel nekaj izjemnih riffov, zlasti prevzema Sabbatovsko zmaličeni Lay Down Your Goddamn Arms. Ramirez polno kapitalizira prefinjen občutek za implantacijo bizarnih riffovskih trikov, ki so v tonalitetah po pričakovanju skopi, a v pozicioniranju vseskozi tako modro odmerjeni in odtempirani, da dosegajo vseskozi svoj izrazni optimum (potrditev tega je raba njegove kitare v Pistol Whipped). Ekscentrična zmes metala, industriala gotskega momenta, prelitega s teatralno vampirskim glam/sleaze lišpom že dolgo ni tako uspešno funkcionirala, kot znova na »Born Villain«. Vrhunec artističnega dometa novodobnega Marilyn Mansonovskega zvočnega terorizma pa je nedvomno ujela skrajno bestialna Murderers Are Getting Prettier Every Day, kjer se odlično sporazumevajo ritmične zanke z besnilom bobnarskega divjaštva Chrisa Vrenna-e. Aranžiranje ritmičnih struktur prispeva pomembno težo k apokaliptični viziji te skladbe in je pravzaprav zaključek albuma pred zaključkom. Od tu dalje se namreč album do izhoda povsem umiri. »Born Villain« sicer ždi večinoma na preprostih ritemskih vzorcih, ob katerih se ni težko zavrteti v plesnih gibih. V takšnem prostoru je tudi mojstrsko zapolnjen prostor z rožljajočimi bas linijami, ki zvenijo organsko in ustvarjajo slikoviti kontrast v sami zvočni sliki. The Flowers Of Evil deluje že prav nesramno gotsko post punkersko shoegazersko z odlično kombinatoriko pospešenega ritmičnega vzorca, riffovskega nažiganja, ki ga krepi refrenska melodija Mansonovega napeva.
Vendar ne gre v ničemer oporekati Mansonu kar se tiče njegovega pretanjenega čuta za zvočno manipulacijo. Ne glede na to, da zadnji dve skladbi umirjata album, to sta naslovna in za njo zaključna Breaking The Same Old Ground, pa ravno ta sofistikacija, ki bazira na pletežu v kreaciji vzdušja soodvisnih programskih zank, prinaša kontrastno opornico Mansonu, ki se skozi to mehko »pajčevino« ureže s svojim vokalnim vampirstvom. Na trenutke obupani vokal, se v naslednjem hipu prevesi v povsem drugo izkustvo, ko deluje erotogeno podmazano. Tako se vokal vede v Pistol Whipped. Slednja skladba bi morala z leti postati eden izmed koncertnih favoritov, ker je dobesedna inkarnacija seksulanih perverzij, kakršne skreirajo najbolj blodne, a mokre sanje, človeške domišljije, ob tem pa si skupina priigra zmagoviti poker asov, ko ustvarja graduirano rast vzdušja, ki dosega krešendo v refrenskem pohujšanju.
»Born Villain« je album, kjer se je prebudila znova Mansonova deviantna plat nihilizma. Vsekakor albuma ne moreš postaviti ob bok zgodnjim letom glasbenega ustvarjanja skupine, saj Marilyn Manson pač zori skozi leta tako v izraznem smislu, kot tudi v mojstrovinah zvočne produkcije, je pa v bistvu artistično povzel tip zvočne manipulacije preteklih albumov »Eat Me, Drink Me« in »The High End Of Low«, kar se odraža na zrelostni nadgradnji samega aranžiranja programskih zank, podritmov, v čemer so Marilyn Manson z leti dodobra izpilili svojo veščino, k temu pa se je na novi album vrnil pravi jezni in togotni uporniški duh.
Uspavana lepotica se je naposled prebudila, krog se je sklenil. Novi album je, kot neke vrste nov začetek, odlično izhodišče za prihodnje poglabljanje artistično ekspresivnega dometa samonikle glasbene drže tega umetnika. Je pravšnji križanec masivnega zvočnega terorja in gneva rockovskega uporništva, kar so pogrešali lep čas ljubitelji njegove drže, na eni strani, poglablja pa sofisticiran obraz pretkanega združevanja programskih zank, efektov in ritmov na drugi strani. Zelo dober in artistično zrel album.
na vrh