Cult, The: Born Into This

Celih šest let je že minilo odkar so veterani Otoške hard rokerske godbe Cult pokazali zadnje omembe vredne znake življenja. In če se je z Beyond Good And Evil zdelo, da je fante na prelomu tisočletja zadel nekakšen žlehtnobno naravnani sindrom ustvarjalne stagnacije, je ta pol ducata let kasneje iz "prikupno" male nadloge nepričakovano mutiral že v grozni monstrum drugorazrednih goslaških izmišljotin, ki z že osmim studijskim albumom po vrsti, verjetno tudi po zaslugi mamljivo obetajočega naslova, resda odpira novo, a na žalost tudi nerazumljivo poglavje legendarne zasedbe.

Težko pričakovano nadaljevanje bolj kot ne uspešnega evropskega popotovanja Iana in kompanije, je torej svoj epilog dobilo v pomensko osiromašeni monotonosti Born Into This, že ob bežnemu retrospektivnemu oziranju na veličino "kultovske" zapuščine, definitivno najšibkejšemu Cult albumu, ki počasi že koraka po stopinjah že stokrat prebranega scenarija neizbežnega zatona sijaja ikoniziranih rokerskih podob osemdesetih let prejšnjega stoletja. Na žalost torej! V bistvu od pričakovanega na Born Into This naletimo le na že pregovorno preprostost Cult sporočila, ki pa trpi za pomanjkanjem prave energije ali če hočete "štime" in jajc, ki bi sicer mamljivemu minimalističnemu dostavljanju, pomagala prerasti predvidljivo ovinkarjenje po že tolikokrat slišanih aranžmajskih prijemih. Ianov trik, ki je v preteklosti temeljil na agresivni, čustveno nabiti in izrazito "Morrisonsko" inspirirani vokalni tehniki, tokrat doživlja eno svojih najhujših obdobij impotence. Podobno nerazumljiv ostaja tudi očiten hlad, lahko bi rekel da celo nezainteresiranost, ki veje iz strašljivo brezbarvnega gospodovega vokala, s katerim se desetina načeloma sprejemljivih glasbenih celot, za katere je tudi tokrat poskrbela dvojica Ian/Duffy, v nevarne vode podaja bolj kot ne nesigurno.

Vsem alarmantnim znakom navkljub ima Born Into This kar nekaj svojih trenutkov. Če že ne drugega, vam bodo ustnice zadrhtele vsaj ob gotsko inspirirani naslovni skladbi, ki ob neprimerljivo agresivnejši I Assassin trenutno očitno predstavlja optimalen domet zasedbe. Citizen in ritmično posodobljena Diamonds sta očitna napada na slušala in razum povprečnega novodobnega rokerskega entuziasta, ki ob prekomerni dejavnosti zgoraj omenjenih pomanjkljivostih hitro zvodenita, medtem ko vas bo recimo temu svinjanje Dirty Little Rock Star vsaj za trenutek popeljala nazaj v zlate čase, ko je rock & roll še kraljeval svetu. Na žalost gre od tule naprej nivo konstruktivnejšega glasbenega občevanja samo še strmo navzdol. Za ta nenadni zdrs poskrbijo brezizrazne podobe Tiger In The Sun, Savages ter predvsem skrajno neokusna Sounds Of Destruction, s katerimi boste začeli ob Born Into This vedno bolj preklinjati čas, ko je bilo še moč računati na zanesljivost starega dobrega abortusa.