Black Sabbath: Born Again

Iommi se je na začetku osemdesetih let očitno zelo udobno počutil v družbi bivših Ritchie Blackmore kameradov. Najprej je bil tu Ronnie James Dio, stari dobri Elf/Rainbow palček, Tonyeva ubijalska kombinacija, ki je Black Sabbath osvobodila okov preteklosti, ter jih na krilih fenomenalnih Heaven And Hell ter Mob Rules pogumno popeljala v za stare prdce nepredvidljivi glasbeni svet osemdesetih let. Black Sabbath zasedba z Diom je tako postala legendarna. "Skoraj" toliko, kot Iommijev naslednji eksperiment, imenovan Born Again!

Verjetno si večina izmed vas danes z lahkoto predstavlja reakcijo slehernega Deep Purple oziroma Black Sabbath fanatika v trenutku, ko ga je, verjetno ravno nekje sredi popoldanske košnje, kot strela iz jasnega zadela novica o Gillanovi okrepitvi legendarnega Birminghamskega kolektiva. Čudna odločitev, sploh če pomislite,da sta obe omenjeni zasedbi, skozi celotno prvo polovico sedemdesetih let, v ostrem rivalstvu neumorno jurišali nad glasbeni trg onstran luže. Ianova izbira postane še bolj zanimiva ob dejstvu, da njegov način glasbenega izražanja nikakor ne sovpada z temačno, demonsko oziroma kakršno koli že "hudičevo" Black Sabbath podobo. Slednja je tudi tokrat oblikovana na podlagi trdih, mračnih torej tradicionalno odličnih Iommijevih rifov, za katere lahko rečem, da brez dvoma spadajo v ožji krog kitaristovih najboljših šest strunskih stvaritev. Te prepoznavni močno distorirani kvint akordni prijemi pričajo o Tonyevi odločenosti, s katero efektno zapira usta vsem dvomljivcem v njegove post Ozzy era projekte.

Born Again je brez dvoma ena najbolj "smešnih" Black Sabbath zgodb (preseže jo samo še burleska Seventh Star). Album, z izjemo uvodne heavy rokerske Trashed, redko uspeva navduševati v pravem pomenu besede. Razlogov za to apatičnost je več; eden glavnih je ogabno kovinska produkcija, ob kateri pogosto zvodenijo celo vedno strašljivi Iommijevi kitarski prijemi. Kombiniranje teh z izrazito "anti Sabbath" Gillanovo liriko predstavlja drugi problem Born Again. Tu Ianu vsekakor ne gre zameriti, saj se gospod na vse pretege trudi ustvariti čim bolj "črno" podobo, a kaj ko mu ta vse prej kot leži. Na račun tega seveda trpi končna podoba skladb kot je na primer Disturbing The Priest, tipični Tony Iommy rif, preko katerega, z histeričnim čarovniškim dretjem, straši tenek Gillanov glas. Ian se tu definitivno izkaže. To še posebej velja za osrednji del skladbe, za katero bi bila najbolj dobrodošla takojšnja ločitev od njenega nenormalno tečnega uvoda. Ironija je, da se Ian ravno ob takih neorientiranih zadevah lirično še najbolj približa nekakšni prepričljivi Black Sabbath figuri. Popolno nasprotje te namreč doseže s težko razumljivo Keep It Warm, čudno erotike polno pripovedjo, ki bi v drugačnem okolju svojemu prvotnemu namenu verjetno popolnoma ustrezala. Nekje vmes med omenjenima se nahaja zabavna Digital Bitch. Ne toliko zaradi glasbe, kot na račun šaljivega besedila, s katerim Gillan v sebi lastnem slogu obračunava s svojimi "najdražjimi". V tipičnem Tony Iommi stilu nas Born Again v slogu E5150 ponovno prepusti "razmišljanju" vsaj z dvema čudaškima zadevama. Tu sta namreč inštrumentalni ter v celoti pogrešljivi kompoziciji Stonehenge in njeno sestrsko strašilo The Dark, katerih pravi pomen je še danes neverjetno težko razumeti. Zanimivo, da gospod v tem času ponovnega vstajenja heavy metala kar dvakrat poizkusi z mračenjem vzdušja na tak način. Kakor koli že, kakšnega posebne omembe vrednega trenutka, razen nenavadno močnega glavobola, tule ne boste deležni.

Za najmočnejše momente albuma, se poleg uvodne Trashed, izkažejo neumorno mendrajoča mašinerija Zero The Hero, raztresena Hot Line (nov lep primer Ianove nekompatibilnosti), ter še ena Iommijeva mojstrovina, čisti unikat Born Again. Slednji vseskozi žari od Gillanovih brezkompromisnih vokalnih vložkov, ki pevca dejansko zadnjič predstavijo v tako visoko letečem vokalnem razpoloženju. Škoda le, da gospodje takrat niso premogli treznejšega pogleda na celotno ustvarjalni proces, ki bi tem redkim Born Again perspektivnim utrinkom, a na žalost vseeno prepogosto popolnoma plehkim stvaritvam, sigurno pomagal močneje zasijati.