Nektar: Book Of Days

Nektar, neuničljive legende space rockovske oblike progresivnega rocka, so se po štirih letih vrnili z novim studijskim albumom "Book Of Days", tokrat svojim enajstim po vrsti. Majhen dogodek za kruljavo moderno glasbeno industrijo, a velik za slehernega progresivno rockovskega gurmana, ki tudi v digitalni dobi ni izgubil vere v eno izmed najboljših in najbolj vplivnih britanskih skupin, kar so jih navrgla 70-a. Šef skupine, kitarist in pevec Roye Albrighton, ki je poleg bobnarja Rona Howdena, še edini originalni član, tudi v 21. stoletju nadaljuje s svojo glasbeno vizijo ezoteričnosti, veličastnih inštrumentalnih širjav in preseganja žanrskih okvirov.

Nektar se je skozi večino njihove kariere držala oznaka nemške skupine, ne zaradi članov zasedbe, ki so bili brez izjeme Angleži od glave do peta (če odštejemo oba Američana, kratkotrajnega pevca/kitarista Davea Nelsona in klaviaturista Larrya Fasta, ki je bil tako ali tako uradno samo gostujoči glasbenik), temveč zato, ker so večino svoje kariere živeli in snemali v Nemčiji (ter tam tudi doživeli največje komercialne uspehe svoje kariere sredi 70-ih). S prihodom dveh nemških rekrutov, klaviaturista/spremljevalnega vokalista Klausa Henatscha ter basista Petra Pichla (ex-Running Wild), ki sta se pridružila tik pred začetkom snemanja novega albuma, pa so prvič v svoji zgodovini zares postali napol nemška zasedba.

"Book Of Days" bi moral iziti že v zaključku leta 2006, vendar so težave s tedanjim menedžmentom povzročile, da se je njegov izid zavlekel kar za 18 mesecev. Sledile so pomembne spremembe v menedžmentu, ki so privedle v popolno neodvisnost skupine in kot se je izkazalo s tem albumom, obrodile nadvse pozitivne rezultate. Tako kot solidni predhodnik "Evolution" (2004) je tudi "Book Of Days" konceptualen album, ki se vrti okrog vselej aktualnega človekovega statusa in vpliva v sodobnem svetu in njegovega življenjskega sloga z vsemi pozitivnimi ter negativnimi stranskimi posledicami vred. "Book Of Days" dokazuje, da Nektar doživljajo novo pomlad, saj na njem ne manjka tradicionalnih space rockovskih odlik s številnimi motivi, ki spomnijo na zlate čase kot tudi nekaj izvrstnih melodično rockovskih trenutkov. Ne manjkajo pa tudi številni inštrumentalni odklopi z razdrobljenimi ritmičnimi sekcijami in veličastnimi aranžmaji na klaviaturah. Osrednji "zvezdnik" je, tako kot vedno, Albrighton, kateri še vedno uspešno dokazuje, da ni samo eden izmed najboljših in najbolj izvirnih kitaristov našega časa, temveč poseduje tudi enega izmed najlepših vokalov v progresivno rockovski glasbi.

Album se odpre z energičnim "Over Krakatoa", katerega odlikuje soliden hard rockerski rifing ter dramatične, a že v naslednjem trenutku prefinjene plasti sintetizatorjev. Krakatoa je drugače vulkanski otok v Indoneziji, nekje med Javo in Sumatro in temu primerno je skladba polna erupcij odločnih kitarskih rifov. Royeov vokal je tu v celoti potisnjen skozi vokoder in po začetnem šoku, ki ga to napravi na poslušalca, ki je vajen njegovega toplega melodičnega vokala, se prav dobro ujame z atmosfero te skladbe, katera ne skopari z razdrobljenimi ritmi in vesoljskimi solažami na kitari in klaviaturah. Roye je še vedno mojster izvabljanja energičnih rifov in gastronomskih solaž, ki se odlično prilagajo melodičnemu zaledju večplastnih klaviatur.

Skupina nadaljuje z energičnimi in variabilnimi ritmi tudi na epskem "King Of The Deep", ki je v uvodu prepojen z zvoki Klausovih hammond orgel ter odličnimi, melodičnimi kitarskimi pasažami. Royeov vokal tu ponovno zveni tako kot smo ga vajeni in dokazuje, da je v preteklih letih izgubil le malo nekdanje topline in melodične barvitosti z občutkom za dramatiko. Še vedno je eden izmed najbolj ganljivih in karizmatičnih glasov v povesti progresivnega rocka. V drugem delu kompozicija preide v popolnoma drugačno vzdušje, bolj umirjeno ambeintalno fazo s skrivnostnimi zvoki na klaviaturah medtem, ko Roye stopnjuje dramatiko prek menjavanja pastoralnih akordov na akustični kitari. Sčasoma začne na električni kitari plesti imenitno solažo, ki prek zvoka hammondk povrne osrednji refren, ki bi se lahko nahajal tudi na kakem izmed njihovih klasičnih albumov.

Kratki inštrumental "Lamorna" je nežna pastoralna stvaritev na akustični kitari, ki služi tudi kot uvertura v naslednjo skladbo. Lamorna je drugače ime majhne ribiške vasice na robu angleške pokrajine Cornwall kot tudi naslov neke tradicionalna britanske folk skladbe. Sledi odlični, več kot 11-minutni "Doctor Kool", še ena epska kompozicija, ki vsebuje zvrhano mero tradicionalnih Nektar dobrot, spogleduje pa se predvsem z melodičnim rockom. Za to je "kriv" predvsem melodični motiv sestavljen iz večglasij, nabrušenega rifinga in funky ritma. Royeovo s posebnim patosom ovenčano petje je ponovno kot v njegovih najboljših časih in večdelne vokalne harmonije prav tako obudijo tisto nostalgično Nektar romantiko. Refren je, tako kot samo ime skladbe, resnično "kul". To je brez dvoma ena izmed najboljših stvaritev na albumu pri kateri je zaslediti celo nekaj slogovnih vzporednic z nesmrtno Nektar klasiko "Remember The Future".

Album je iz minute v minuto boljši. Nekoliko mračnejši "Where Are You Now?" ima nenavaden začetek, saj ga že takoj odpre jokajoča kitarska solaža in nabrušen zvok hammondk. Za kratek čas preide v avantgardno sekcijo, ki pa jo prekine žagajoč rifing in Royeov skrivnostni vokal, ki prek vključevanja sintetizatorskih vzorcev in posebnih efektov vse bolj stopnjuje dramatiko. Po vpadu romantičnih ambientalnih klaviaturskih zaves, ko Royeov vokal zaide v višje lege, je space rockovska magija popolna in poslušalec se lahko na tem mestu popolnoma preda spiritualnemu potovanju v neko drugo dimenzijo. Tega je konec, ko se prikradejo obskurni efekti zatem pa skorajda metalske pasaže z nabrušenim rifingom ter mogočnimi udarci po bobnih. V tem trenutku nastopi najboljši del kompozicije, ko Roye odigra sladostrastno kitarsko solažo medtem, ko se v ozadju pretakajo klaviaturske pasaže in še vedno udaren ritem. Zaključek povrne tisti sanjski, ambientalni motiv. Še ena izjemna kompozicija, ki si bo brez dvoma čez čas priborila status Nektar klasike.

"The Iceman" je še eden izmed vrhuncev, katerega bi se dalo razdeliti v dve sekciji. Prvi del vsebuje izvrsten inštrumentalni uvod s funky ritem linijo prek katere Roye izvablja svoje kitarske mojstrovine, ki sežejo vse od nabrušenega rifinga, melodičnih arpedžijev do številnih izjemnih solaž. Sčasoma vpade Royeov vokal, ki je tu opazno sarkastično posmehljivo naravnan ter se odlično prilega funky ritmom bas kitare in navitim rifom. V nadaljevanju skladbe sledi sekcija z zasanjanim, romantičnim vokalom ter atmosferičnimi orkestralnimi aranžmaji. Po njem uspe skupina (ponovno) uprizoriti nekaj nepozabnih inštrumentalnih vložkov, ki so na ravni space rocka njihovih zlatih dni. To je veličastna kompozicija mnogoterih glasbenih elementov in vzdušij, ki ob svojih zvokih duh poslušalca popelje na nepozabno potovanje po širnih kozmičnih planjavah. Skupina se je pravilno odločila, da album, ki sicer prekipeva od energičnosti, zaključi na nekoliko bolj umirjen način. "Book Of Days (Between The Lines)" je magična romantična balada z Royeovim srce parajočim vokalom in prelepimi akordi na akustični kitari, ki ustvarjajo izjemno nostalgično melodijo. Podobnemu receptu sledi tudi nadaljevanje, "Book Of Days", s preprostimi orkestralnimi aranžmaji na klaviaturah, Royeovim melanholičnim vokalom in obveznim zaključkom prek "jokajoče" solaže na kitari

Z "Book Of Days", ki je mimogrede njihov najboljši album po izteku 70-ih in manjši zvokovni preporod, Nektar vsekakor niso odkrili kakih novih glasbenih obzorij. Niti jim ni uspelo doseči zanimanja širšega glasbenega občestva na kar pa tudi niso računali, saj ustvarjajo samo še za lastne veselje in za svoje izjemno zvesto bazo privržencev, ki so v teh časih njihovo glavno pogonsko gorivo. Jasno je, da so svoje najboljše čase pustili za seboj že tam po neponovljivem albumu "Recycled" (1975). Vendar že od ponovne vrnitve na sceno konec 90-ih stopnjujejo trend vse boljših izdelkov in ta album je nadvse lep dokaz za to trditev. Če je bil "The Prodigal Son" (2001) še sila povprečen, "Evolution" nadvse soliden, je "Book Of Days" že odličen izdelek, ki si v primerjavi z obema naštetima gotovo zasluži status mojstrovine za vse njihove pravoverne častilce. Nektar so z "Book Of Days" potrdili, da ohranjajo nepredvidljivost in visok standard svojih glasbenih kreacij. Da je bil ustvarjen brez kakršnih koli zunanjih pritiskov je več kot očitno, saj skupina ves čas zveni željna dokazovanja kot že dolgo ne. Nima smisla razglabljati o nadvse žalostnem dejstvu, da jih večina mlajših generacij danes pozna (če sploh) samo zaradi Iron Maiden priredbe klasike "King Of Twilight". Izjemno zvesta baza privržencev bo vedno stala za njimi in jih spodbujala novim podvigom naproti, da se bodo lahko nekoč z veseljem spominjali (trenutne) prihodnosti.