Kaj se zgodi, če se skupaj združita dva največja posebneža v povesti avantgardno rockovskih glasbenih form; prvi genij glasbenega eksperimentalizma, mojster socialne satire in praded progresivnega rocka ter drugi ekscentrični poet ter slikar, ki je svoje dni rad poziral z maskami v obliki ribje glave, ter skupaj posnameta koncertni nastop na katerem sta predstavljala nekatere stvaritve, ki niso izšle na nobenem dotedanjem ali kasnejšem Frankovem studijskem izdelku, temveč so bile ustvarjene kar med turnejo? Odgovor je koncertni album "Bongo Fury", prava bomba norega glasbenega eksperimentalizma, nekje vmes med peklom in rajem. Govor je seveda o legendarnemu skladatelju, glasbeniku, kitaristu in še marsičem, Franku Zappi in njegovemu večletnemu kameradu, za številne ljubitelje avantgardno rockovskih glasbenih ekspresij, ne dosti manj legendarnemu Captainu Beefheartu (pravo ime Don Van Vliet).
Oba prvaka med glasbenimi posebneži in inovatorji sta imela skozi leta skupnega tovarištva, ki je segalo že vse od njunih otroških dni, prav nek poseben, pogostokrat sila kontrasten medsebojen odnos. Ta je segal od uspešnega medsebojnega glasbenega sodelovanja (Frank je bil producent Beefheartovega najbolj popularnega albuma "Trout Mask Replica" medtem, ko je Beefheart kot gostujoči glasbenik sodeloval na Frankovem najbolj popularnem albumu "Hot Rats" kot tudi na ne dosti manj priljubljenih albumih "One Size Fits All" ter "Zoot Allures") ter prisrčnega odnosa v prvi polovici 70-ih do postopne ohladitve, predvsem v 80-ih, ko sta pretrgala vse stike pa do ponovne otoplitve in obnove prijateljskih vezi, nekaj let pred Frankovo smrtjo.
"Bongo Fury" je njun edini skupni izdelek na katerem nastopata v vlogi enakovrednih glasbenih partnerjev, čeprav je ob njegovem izidu marsikdo pričakoval, da bosta še kar nekajkrat sodelovala na podoben način. Koncertna turneja na kateri je bila posneta glavnina tega izdelka (izvzemši dve studijski stvaritvi, kateri je Frank posnel v svojem studiu) je bila njuna prva in zadnja skupna turneja, saj so se kmalu zatem odnosi med njima občutno poslabšali.
Za Frankovo kariero nosi ta koncertni posnetek, ki je bil posnet v Austinu, glavnem mestu Teksasa, poseben pomen tudi zato, ker je na njem še zadnjič sodelovala njegova zasedba iz prve polovice 70-ih, ki je še nosila legendarno ime The Mothers Of Invetnion in katere glavnina članov je pomagala posneti izdelke kot sta "Apostrophe (')" ter "One Size Fits All". Na "Bongo Fury" se prvič pojavi tedaj še mladi bobnar Terry Bozzio, kasnejša bobnarska legenda na področju rock in jazz glasbe. Slednji si je v naslednjih letih, vse do konca 70-ih uspel izboriti status Frankovega bobnarskega ljubljenca in si kasneje ustvaril veličastno glasbeno kariero (tudi kot član skupin UK, The Missing Persons in spremljevalne zasedbe Jeffa Becka). Drugi večletni in pomembni Frankovi sodelavci, ki so brusili inštrumente na tem posnetku so klaviaturski mojster George Duke, pevec/saksofonist/flavtist Napoleon Murphy Brock ter bobnar Chester Thomspon.
Večina koncertnih izvedb z izjemo "200 Years Old" ter "Cucamonga", ki sta studijskega izvora in rezultat večkratnih nasnemavanj v Frankovem studiu, je plod skupnega sodelovanja s tem, da sta si oba sporazumno razdelila pevske vloge. Ravno kontrastnost njunih vokalov je ena izmed glavnih vrlin "Bongo Fury". Medtem, ko Beefheart naokoli straši s svojimi zaščitnim "pijančevskim" pristopom (ne dosti oddaljenim od tistega, ki ga je kasneje populariziral Lemmy od Motorhead), ki je nekje vmes med jezo steklega psa in nekoga, kateremu so pošteno stopili na žulj ter vmesnimi recitali iz ameriške književnosti ter poezije, je Frank kot vselej v svoji domači, nonšalantni formi večnega sarkastičnega zajedljivca, ki ameriškim konzervativnim mogočnežem ne pusti dihati. Medtem, ko ne skopari s kitarskimi vragolijami, se mu Beefheart od časa do časa pridruži na orglicah. Posamezne stvaritve so kot se spodobi nabite z elementi burleske in stilistično prehajajo med avantgardo, prog rockom, hard rockom, blues rockom in proto punkom. Satirična besedila so toliko bizarna kot je to lahko pričakovati od umetnikov njune vrste in se s svojimi zašiljenimi ostmi zarinejo v vse pore razno raznih klišejev človeške družbe s poudarkom na domačih ameriških tleh (predvsem kar se tiče dosežkov vseh vrst ameriških religij in njihove "kulture"). Tako ne preseneča, da je večina aranžmajev precej "kavbojskih" s poudarkom na orglicah, salonskem klavirju in namerno bebavih vokalnih harmonijah.
Norčije se začnejo z uvodno "Debra Kadabra", lirično burlesko o modernih čarovnicah, kjer Beefheart strelja z vsemi topovi pri svoji groteskni vokalni ekspresiji na ravni prehlajenega merjasca in stresa izjemno groteskne recitale iz poljubne ameriške književnosti pa tudi filmske citate. Gre za izjemno avantgardno stvaritev z raztresenimi hard rockerskimi rifi, pavlihovsko spremljavo pihal, ponorelimi solažami in norimi ritmičnimi vložki. Zbijanje šal na račun osamljenih ameriških najstnic in njihovih fantazij se nadaljuje na "Carolina Hard-Core Ecstasy", kjer so med drugimi omenjeni Doobie Brothers in The Who pevec Roger Daltrey. Tu so v ospredju Frankove vokalne harmonije ter cirkusantski aranžmaji na pol poti med jazzom, hard rockom in prog rockom. Seveda ne manjka tudi Frankova karakteristična, frenetična kitarska solaža, ki dodatno zabeli raztresene ritme in norčave vokalne harmonije.
"Sam With The Showing Scalp Flat Top" je izjemno bizarna in avantgardna stvaritev celo za običajne Zappa-Beefheart razmere. Gre za grotesken Beefheartov recital o tipu po imenu Sam v katerem je omenjen tudi naslov tega albuma s kopico vmesnih, povsem nedorečenih improvizacij. Precej bolj zabavna in dostopna je country burleska "Poofter's Froth Wyoming Plans Ahead", ki poteka po zaspanih kitarskih pasažah in katero Frank napove kot kavbojsko skladbo posvečeno v tistem času prihajajoči dvestoti obletnici ustanovitve ZDA. Pri tem svoje rojake posebej opozori naj v tem letu ne kupijo vsak "drek", ki ga najdejo na ulici, kar je sicer tipična ameriška naložba. Sledi Frankova studijska stvaritev, šaljivi blues rocker "200 Years Old", kjer ponovno oživijo kmetske slike priletnih prebivalcev ameriškega jugo-zahoda. Potentni bluesovski kitarski rifi, spremljava orglic in klavirja ter enakovreden vokalni pristop obeh kameradov so izpeljani nadvse posrečeno in z vsakim vnovičnim poslušanjem izpadejo zabavno. V podobnem blues rock stilu in v počasnem ritmu je tudi zasanjana "Cucamonga", še ena studijska stvaritev, ki vsebuje aluzijo na Zappa klasiko "Don't Eat The Yellow Snow".
Na več kot 11-minutni "Advance Romance", ki nas povrne nazaj na oder, so v ospredju vokalne improvizacije odličnega Napoleona Murphya Brocka. Tudi tu imamo opravka z mešanjem uspavanega blues rocka in jazza ter gastronomsko Frankovo kitarsko solažo, ki razmeroma enostavno strukturo skladbe razvleče vsaj za pet minut. No, tudi Beefheart vnese zanimiv solo vložek na orglicah. Njegova vokalna spakovanja pa se tu odlično ujemajo s Frankovo in Napoleonovo pevsko tragikomedijo. Besedilo je seveda vse prej kot romantično in je nebulozna parodija na najbolj izprane klišeje v običajni zvezi med decom TM in babo TM.
"Man With The Woman Head" je še en kratek in izjemno bizaren recital, katerega je Beefheart ustvaril brez Frankove pomoči in kateri je zopet položen na "kavbojsko" spremljavo, ki prevladuje na večini posnetka. Končni posladek "Muffin Man", ki ponovno brije norce na izpraznjen partnerski odnos, je edina resnična Zappa klasika na albumu in odličen zaključek tega posnetka. Skladba se odpre s Frankovim recitalom, kateremu sledi nadvse duhovit refren. Takoj zatem vpade orgazmična Frankova kitarska solaža, ki za seboj potegne osrednji motiv skladbe in ga uspešno popelje do zmagovitega zaključka s tem, da se vmes še enkrat ponovi refren (tokrat z Beefheartovo vokalno spremljavo). Prav nič ne bom pretiraval, če rečem, da gre za eno izmed najboljših kitarskih solaž v njegovi karieri. Na koncu sledi še Frankova predstavitev banda in zahvala vsem, ki so se udeležili tega koncerta. Kolačko-moža je Frank še več let uporabljal za zaključek svojih koncertnih nastopov.
"Bongo Fury" je kljub precej kratki dolžini trajanja in dejstvu, da si je večina satir med seboj zelo sorodnih (parodiranje ameriške kulture in običajnih klišejev znotraj partnerskih odnosov), zelo dober koncertni album, kateremu se posreči ujeti dušo obeh umetnikov in vsaj delno nakaže kaj bi bila sposobna ustvariti, če bi kdaj posnela skupen studijski album. Prav žalostno je, če se danes pomisli, da se je Frank že pred več kot desetletjem poslovil od nas medtem, ko je Beefheart že pred kopico let obesil glasbeno ustvarjanje na klin. Ta posnetek zagotavlja, da redke skupne stvaritve obeh glasbenih mojstrov ostajajo nesmrtne. "Bongo Fury" ima v svoji zbirki nedvomno vsak pravoveren oboževalec obeh glasbenikov, posnetek pa je nadvse priporočljiva predjed tudi za vse tiste, ki morebiti še niso prav dobro seznanjeni z njuno zapuščino. Seveda večina stvaritev, ki se nahajajo na njem zaradi svoje visoko eksperimentalne progresivno rockovske narave niso za sleherni okus kot tudi ni garantirano, da bodo všeč tistim Zappa ljubiteljem, katerim ne ležijo vsa obdobja genijeve kariere. Takšnih pa je resnici na ljubo precej malo.
na vrh