Wishbone Ash so z "Bona Fide" spravili od sebe album, ki kar kipi od svežine in skladb, ki se nemudoma vtisnejo v spomin, saj jih krasi tista, danes že redka kvaliteta, ki jo zahteva tak album. "Bona Fide" je album, ki ne želi zveneti aktualno. Če se malce pogumno kolebavo ošvrknem ob ohlapnost vseh mogočih tovrstnih rockovsko analitičnih hipotez, bi lahko zveneli danes zelo podobno kot zvenijo Wishbone Ash npr. kakšni Uriah Heep z Davidom Byronom in Kenom Hensleyem v postavi. In tu je tisto kar potrebuje vsak velik album! Magija. Na magijo Wishbone Ash praktično niso nikdar pozabili. Na tisti kanček mistike, skritega hrepenenja, ki jo tako dobro poznajo potomci Keltov, oziroma današnji rockerji otočja Velike Britanije. Subtilnost in sofisticiran pristop je tista pika na "i", ki prepriča v trenutku. In Wishbone Ash to preprosto znajo.
Almighty Blues je rhythm 'n' blues navito pobrcavajoč otvoritveni komad, vsekakor so tercetne harmonije takoj z nami, album takoj visoko poskoči. Tak rhythm 'n' blues pod taktirko Wishbone Ash je vselej nekaj posebnega. Kompakten "heavy riff drive", kristalno jasne energične kitarske melodije ter čvrsta in globoka ritem linija s pravim debelim voluminoznim zvenom. Bend takoj ponudi izjemno produkcijo, ki združuje živost in prinaša hkrati s tem izredno harmonično ravnovesje inštrumentov, v kateri je vse jasno in razločno slišno. Orodje, do katerega pristopajo skozi prizmo bluesa, prinaša Wishbone Ash izjemno mero melodičnosti in nič posebnega ni, ko fantje komaj čakajo na srednji inštrumentalni del, da izprežejo iz blues forme in odplujejo v čisti klasično melanholični svet, ki mu vlada carstvo nežnih, skorajda žalujoče cvilečih, dvojnih kitarskih harmonij, ki nato fluidno skoraj neopazno skozi solaže spet zleze v najbolj prefinjeno različico rhythm 'n' bluesa. Motivsko alterniranje je izredno! Ob dejstvu na omejenost osnovne blues šablone, kar se tonalitete tiče, so Wishbone Ash s to pesmijo izvlekli v pojmu "blues rocka" praktično maksimum v smislu njegove melodične dovršenosti.
Stvari se postavijo na standardno mesto z naslednjo skladbo, mistično Enigma. To pomeni tipično Wishbone Ash skladbo. Relikt sedemdesetih, poln prefinjenih tercetnih harmonij, produkcija vokalov Andyja Powella resnično nosi nek misterij. Ekspresiven motiv, ki zleze takoj pod kožo, kontrasti med vokalom, beatom in jasno ločenimi riffi ter kitarskimi melodijami so izredni, atmosfera albuma poskoči na popolnoma drug nivo. Faith Hope And Love je ena najimpresivnejših skladb celotnega albuma. Klasična "hard rock" linija potuje iz A mola v G in F dur. Same kitarske variacije v tej "triple-cord" liniji so naravnost grabežljivega izvora. Nežen krhek čuten vokal, prežet s temi harmonijami, ustvarja izjemen kontrast. In nato atmosfera znova poskoči, ko v pasaži zapolnijo zvok sijajne Hammond linije. Pesem, ki jo naredijo le stari zreli izkušeni in umirjeni mački. Prepuščanje občutku nadvlada vse! Izredno je besedilo. Že sam naslov pove vse. Vse kar potrebujem je v veri, upanju in ljubezni. Kako resnično! In te melanholične tercetne harmonije, ki vse te lepe verze le ojačujejo in jim dajejo pridih posebne veličine, enostavno za šalo zvabijo mravljince vzdolž hrbtenjače. To je skladba, ki personificira pojem Wishbone Ash v najlepši možni meri. Hammond, tercetne harmonije in mistični vokal. Eden vrhuncev albuma. Sledi ciganska Ancient Remedy, ki še enkrat efektivno oživi sedemdeseta, vokal se drži "echo" efekta, tako da je s to nianso preteklo obdobje sedemdesetih še toliko bolj poudarjeno. Changing Tracks in "heavy blues" kitara poskrbita znova za dvig dinamike "Bona Fide", katera preseneča z raznolikostjo prav vseh skladb, ki se lahko pohvalijo z prepričljivostjo izdelanih motivov. Ti drug za drugim nezadržno lezejo pod kožo, da si jih kaj kmalu lahko žvižgaš medtem, ko denimo čakaš na blagajni Mercatorja, da te oderejo. Sofisticirana "bluesy rock" različica je ujeta v Shoulda Woulda Coulda, ki meji skorajda na "reagge party time". Prefinjeno z natančno odmerjenimi kratkimi in jedrnatimi triki. Brez ene odvečna poteze. Naravnost za v uho in za naužiti se prave klasične "hard rock" energije. Za njo sledi naslovna pesem Bona Fide, ki je pravzaprav še ena Wishbone Ash klasika. Značilen "boogie" ritem, ki ga vetri nova ekspresivna dvojna kitarska harmonija. Wishbone Ash standard. Difference in Time se drži še naprej teh dobro znanih Wishbone Ash standardov s prefinjenim prepletom vokalnih multiharmonij v refrenu, ki nosijo vzporednice z dobrimi starimi Uriah Heep (heh…, pa saj so nenazadnje njihovi vrstniki). Come Rain Come Shine je verjetno ena najmočnejših skladb na "Bona Fide". Vse besede o mistiki so tu poudarjene v maksimalni različici, katero zanjo pričarati le Wishbone Ash. Fantje so dodali v ta namen še flavto v ozadje, ki se enkratno ujema z vokalom in daje skladbi pastoralni pridih. Potem udarijo znova dvojni terceti, brrrrrrr…. Izgleda, kot da Wishbone Ash niso izgubili niti kančka vse veličine "Argus" (1972). Ta pesem ne skriva spogledovanja s progresivnimi figurami in rahlim koketiranjem s "psihadelicizmi". Neverjeten kontrast vzdušij ustvari spet skupina skozi srednji inštrumentalni del, ki je verjetno eden najbolj prepričljivih na celotni plošči. Peace je inštrumentalna skladba, ki zaključuje ploščo "Bona Fide". Če vsebuje naslovna pesem "boogie" ritem, je Peace sedaj pozibavajoči valcer, z nami je znova Hammond in nepozabni kitarski harmonični dueti. Gre za najboljšo možno domislico, kako zaključiti takšen zveličano umirjen klasičen "hard rock" album.
"Bona Fide" je verjeten vrhunec tovrstnih albumov za leto 2002. Magija je z nami in zrelost skladanja na njem je imenitna in brezhibno sofisticirana. "Bona Fide" je umirjen, neverjetno poslušljiv klasičen hard rock album brez šibke točke, odet v nenehno visoko vibrirajoče preklope vzdušij, album izjemne žanrske dinamike, ob tem pa vseskozi ujet v prepoznavnih Wishbone Ash direktivah. Duh sedemdesetih živi in nikakor ne misli kar tako odnehati opominjati, kdo zna ustvariti resnično klasiko. "Bona Fide" ima vse! Prav vse. Od začetka do konca.
na vrh