Bon Jovi s prvencem še zdaleč ne netijo plamenov kake nove glasbene revolucije, pravzaprav v okviru svojih omejenih kreativno razvojnih zmožnosti za začetek le ubogljivo sledijo trendom. Dečki iz New Jerseya se s prvencem prav zato nikoli resneje ne oddaljijo od predvidljivega retuširanja priljubljenih glasbenih prijemov iz sredine 80tih let, najsi gre za manevre izrazitega rokerskega predznaka ali pa vzgibe mehkejše, na trenutke celo pop orientirane narave. Devet enostavno zloženih skladb pred nami odpira sivkast glasbeni kolaž nenaravno muhastega karakterja, kateremu dominirajo elementi t.i. novovalovskega "hair rocka" ameriškega porekla, torej ostro zmetaliziran kitarski zvok, križan z vseprisotnim polnozvočjem polnil klaviaturskih vložkov, ter paradiranjem nalezljivih in skrajno pompoznih refrenov.
Glavnino avtorskega bremena albuma nosi alfa samec Jon Bon Jovi. Gospodičeva ustvarjalna žilica je bila v času njegovega nastajanja še zgodnji fazi zorenja, s čimer je naposled najdeno tudi opravičilo za precej enolično celostno zvokovno sliko, ki jo nabor skladb podaja. Daleč največjo bero smrtonosnega arzenala v smislu potrebnega dviga ugleda in komercialne prepoznavnosti zasedbe nosi Runaway, posrečena kombinacija težkega rocka in sladkobne melodike, ki hitro zleze pod kožo. Nesporen favorit albuma, ki sicer datira v leto 1982 in je plod dela "rezervne Jonove falange", iz stekleničke po hitrem postopku izpusti nemirnega duha žrebca iz New Jerseya! Škoda da tekom ostanka albuma podobnih prebliskov nismo več deležni. Bon Jovi ves nadzor na situacijo hitro izgubi predvsem po zaslugi pilotiranja v nerodovitni prsti žanrske neopredeljenosti, na kateri so zrasli obrisi nedorečenih motivov, ki pa v kali vseeno nakazujejo na prisotnost neizkoriščenega potenciala. Za razrast slednjega pa je seveda potreben čas. Burning For Love in Come Back obetata mnogo, a gre njuno predvidljivo simpatiziranje s fabricirano pop melodiko 80tih let vseeno preveč v nos. Zanimiv je prvobiten poizkus kovanja power balade, ki mine v režiji simpatične, a vseeno dokaj pogrešljive Love Lies, v primerjavi s katero jo veliko bolje odnese She Don't Know Me. Z zavidanja vredno vsebnostjo testosterona v krvi se postavlja Roulette, pletenka ostre rifovske zasnove in vokalne spevnosti prepoznavnega balzamičnega učinka, ki se predstavi kot edini resnejši izzivalec kakovostnih standardov uvodne skladbe, medtem ko se Breakout, Get Ready in Shot Through The Heart brez kompasa gibljejo na žanrsko težko določljivemu terenu.
Bon Jovi je roko na srce po najboljši oceni dokaj povprečen izdelek, kateremu kronično primanjkuje kreativnih moči za odpiranje novih poglavij v evoluciji rock glasbe. Zato niti ne čudi dejstvo, da album v vrtincu novo odpirajočih se front težkega rocka enostavno ni uspel resneje opozoriti nase. Manjko karakterja in inovativnosti, brez katerega so bili Bon Jovi kruto oropani vsakršne možnosti brezskrbnega jurišanja ob boku glavnih protagonistov novega vala "hair rock" godbe, je očiten, seveda z dobrodošlo izjemo anomalije velikega hita. Zanimivo pa ostaja vprašanje, kako bi se stvari odvijale, če se Jonu in kompaniji nebi zgodila Runaway, s katero se je Bon Jovi za dobri dve leti, torej do izida famozne Slippery When Wet, prijela neugodna stigma muhe enodnevnice.
na vrh