Motörhead: Bomber

Človek včasih res ne ve, kaj naj si misli. Samo za primer; zadnjič je iz TV ekrana vame silila poljudnoznanstvena predstavitev evolucije človeka, ki nas je ob sproščenem sprehodu skozi tisočletja, na koncu samovšečno naslikala na vrhu piramide, kot nekakšno dominantno bitje, sposobno abstraktnega mišljenja in samoopazovanja. Kako lepo! Potem pa se človek naenkrat spomni na Motorhead in vse evolucijske teorije izpuhtijo, vsi Darwinizmi pa postanejo prepričljivi pribljižno toliko, kot priročnik osebne higiene Draže Mihajlovića. Ko prisotnost kožnih zajedalcev postane realnost, se pred nami kmalu odpre skalnati fantazijski svet, kjer se lomljenje partnerjevih kosti razume kot svojevrsten stilski izziv, tekmovanja v hitrostnem uriniranju in skopljenje poražencev pa kot del filozofske kontemplacije na najvišjem nivoju. Ah, nostlagija!

Motorhead so torej sinonim za ubrano neandertalsko rajanje, Bomber pa predstavlja enega njihovih največjih triumfov. Album je svojevrsten produkcijski fenomen, poln na kup nametanih in čez vse razumne meje naostrenih prijemov, kot nalašč narejenih za ustvarjanje podobe popolnega kaosa, ki bravurozno karakterizira značilen Motorhead zvok (seveda je govora o klasični Motorhead postavi). Gre za popolnoma neobdelano, surovo demonstracijo najbolj ostudnega rock & rolla, kar si ga lahko zamislite, ki etični in moralni vprašljivosti navkljub, perfektno služi svojemu namenu. Lemmy ponovno briljira s podajanjem pikantne lirike, za katero se zdi, da še nikoli ni zarezala močneje in globje. Mojstrsko besedno žongliranje v varstvu distoriranega basiranja brezkompromisno pljuva vsepovprek, seveda daleč izven dosega razvajenega punkovskega protestiranja, s katerim se ga prepogosto povezuje. Bomber prvič obelodani Lemmy-jeve poetične ambicije, ki žlehtnobno pronicajo skozi vse sfere našega vsakdanjika.

Gledano v celoti, Motorhead z Bomber ne odstopajo od poti, ki so jo začrtali na Overkill. Kakšno presenečenje! Fantje svojemu namenu kvečjemu dodajajo kakšen decibel več! Lemmy in Clarke ostajata neukročena žrebca, pravzaprav na trenutke delujeta kot prvovrstna govedarja brez kančka senzibilnosti, katerih mestoma uigrana godba po nekem čudežu le ostajata trdno vprežena v popadljivo ritmično podvozje "Philty Animal" Taylorja. Skratka, trio je perfekten! Zato ne čudi, da se je kljub oglušujočemu rožljanju, ki po ušesih tolče do iznemoglosti, težko upreti takim draguljem kot so Stone Dead Forever, Dead Men Tell No Tales, Lawman ali Sharpshooter. Poison ostaja po zaslugi Lemmyevih pikrih liričnih manevrov, kjer kraljujejo stihi "I guess I poisoned my life, it's better than marrying a wife", favorit za obletnice porok (če ne drugega, vam tokrat ne bo potrebno zapravljati za šampanjec). Če pa ste ljubitelj lika in dela Dimitrija Rupla, potem ključ do vašega srca nosi All The Aces.

Plesni večeri z Motorhead so vedno nekaj posebnega, sploh ko za mikrofon poprime srboritež "Fast" Eddie Clarke, seveda na žalost in grozo vseh prisotnih! Bizarni blues Step Down je težko prebavljiv tudi za vsega hudega vajene želodce povprečnega Motorhead gnjavatorja. Še en dokaz da vodenje Motorhead eskadrilje ni samo stvar prvinskega nagona, ampak tudi stila, kot lepo nakaže strupeni cinizem Talking Head, ki vam bo dodobra prevetril možgane. Najboljše pa nam Motorhead prihranijo za konec, ko trojec z Bomber nosove obrne za 90 stopinj in brezkompromisno strmoglavi v fenomenalni adrenalinski spust, kjer Philty doživi zadnjega v seriji obiskov prijazne tete epilepsije, medtem ko preostali dvojec pogumno krmari na poti v pogubo! Totalni holokaust, ki vas bo v v vsega dobre pol ure naučil kozjih molitvic!