Album, ki je sprožil britansko blues gibanje, danes zveni mogoče malce naivno, leta 1966 pa je predstavljal pravi mali šok, za katerega gredo vse zasluge gospodoma Johnu Mayallu ter seveda Ericu Claptonu. Eric, ki je pred tem nezadovoljen z pop prijemi zasedbe Yarbirds skupino zapustil, pod Mayallovim mentorstvom spozna blues v svoji najčistejši obliki. V teh dneh Eric Mayalla opiše kot "očetovsko figuro", s pomočjo katere se je kot sam pravi "naučil zelo veliko, v zelo kratkem času". Predvsem gre tu za njegovo igranje, ki v veliki meri marsikaj dolguje blues glasbenikom kot so Freddie King, Otis Rush in predvsem Robert Johnson.
Bluesbreakers je v vseh pogledih velik korak naprej, kar se blues scene 60tih tiče. Album, ki v celoti sloni na "prispevkih" zgoraj omenjenega para, postreže z nekaterimi avtorskimi skladbami, kot tudi z priredbami starih blues standardov, med katerimi je najboljše res težko izbrati. Kombinacija Mayallovega vokala in Hammonda, preko katerega s svojo surovostjo vse povprek "zažiga" Clapton, še dandanes deluje povsem sveže. Veliko zaslug za to gre tudi na račun produkcije, za katero je bil zadolžen Mike Vernon.
Album začneta dve priredbi in sicer Rusheva All You Love (gre za verjetno eno boljših verzij nasploh) ter instrumentalna Hideaway, katere zelo domiselno improvizirana izvedba predstavi Mayallovo zasedbo v zelo dobrem razpoloženju. Clapton ravno tako ne zaostaja. Predvsem je neverjeten njegov očiten napredek, odkar je zapustil Yardbirds. Leto nastopanja (!) z Mayallom je obrodilo sadove, in ti se kažejo v njegovem popolnoma črnskem kitarskem zvoku, ki obkroža njegov agresivni pristop. Key To Love, pesem ki govori o ženskah in z njimi povezanimi problemi, pravzaprav poganja ta Claptonova "črna" energija, ki ob Mayallovem vokalnem spremstvu prikliče na plan čustvovanja vseh vrst in barv. Isto zgodbo nam pripoveduje Little Girl, razgibana s pihali obarvana "heavy" blues zadeva, kjer si John in Eric veselo izmenjujeta "besede".
Zanimivost je verzija zaporniške pesmi (!?), ki jo Mayall s pomočjo ustne harmonike v stilu Sunny Boy Williamsona sam izvede. Ker gre za bolj solo "izlet v naravo", je lepo, da zadeva ne traja ravno dolgo, kar pa ne velja za Double Crossing Time, sicer edino skupno Johnovo in Ericovo stvaritev, ki nam razlaga drugo "lepšo" stran Jacka Brucea. Sledi obisk gospoda Raya Charlesa s svojo What'd I Say, ki nam postreže z fenomenalnim solom na bobnih. Kako si McVie tule vmes šteje takte, verjetno ni jasno ravno mnogo ljudem, vendar vseeno ostaja dejstvo, da zadeva zveni noro! Po tej noriji, ki je razumljivo svoj čas zaključevala Mayallove koncertne set liste, zazveni še ena "up tempo" Parchman Farm. Tokrat sicer brez Claptona, kateremu se je vse skupaj zdelo preveč dolgočasno, ampak z energičnim Johnovim harmonika solom.
Glede na to, da se fantje nasploh ukvarjajo predvsem z glasbo polno čustev, ne preseneča še ena bolj "ženska zadeva" z naslovom Have You Heard. Temu težkemu, žalosti polnemu štiklu, zapolnjenemu z obupa polno kitarsko solažo, se človek enostavno ne more upreti. Enostavno a učinkovito, tako kot priredba Ramblin' On My Mind, starega lisjaka Roberta Johnsona, ki ga Clapton od vseh blues velikanov najbolj ceni. Clapton se tu nasploh prvič preizkusi v vlogi vokalista, za kar se je treba zahvaliti predvsem Mayallu, ki je mladega moža pri tem nenehno vzpodbujal. Festival kitarskega bluesa se nadaljuje z Steppin' Out, še eno Ericovo ljubšo, ki kasneje postane tudi pogosti del Cream repertoarja. Blues je vsepovsod, tako tudi pri It Ain't Right, ki nudi Mayallu in njegovim vragolijam na orglicah zadnjo besedo na albumu.
Bluesbreakers je album, ki je v veliko pogledih blues glasbo približal širši publiki, opazen pa je tudi njegov vpliv na ljudi, ki jim je bil blues bolj domač. Eden izmed njih je med drugimi sam gospod Jimi Hendrix, ki si je že ob svojem prvem obisku Velike Britanije, po Claptonovem vzoru kupil svoj prvi Marshall ojačevalec! Kar se pa tiče samega dvojca Mayall – Clapton, sta kmalu nadaljevala vsak svojo pot, ki sta jo tako uspešno začela prav z Bluesbrakers With Eric Clapton.
na vrh