Čeprav so Stray Train stari komaj dobri dve leti, gre za kvintet izbrušenih žrebcev, naoljenih z vsemi vražami in podkovanih s kremenitimi glasbenimi izkušnjami ter kilometrino. Medsebojna kemija je med fanti torej vžgala in funkcionira na res zavidanja vredni ravni, zato ne čudi, da je bend v tako prijetnem delovnem vzdušju kaj hitro povil studijski prvenec z enim najdaljših naslovov ere rocka »Just 'Cause You Got the Monkey Off Your Back Doesn´t Mean The Circus Has Left Town ...«, ki velja za več kot odlično uvodno dejanje v eri življenja nove skupine. In ker fantje vedo, da je treba kovati jeklo dokler je vroče, prihaja že po dobrem letu dni za prvencem njegov studijski naslednik, pomenljivo poimenovan »Blues From Hell – The Legend of the Courageous Five«. Torej, če je Frank Zappa igral jazz iz pekla, pripoveduje legenda o pogumnih petih predvsem o bluesu iz pekla, kot je nekoč tulil Howlin' Wolf.
Stray Train so po izdaji studijskega prvenca odrinili na dolgo evropsko turnejo v družbi Kadavar in Blues Pills ter odigrali reci in piši v enem zamahu kar 43 koncertov, pri čemer si je njihove koncerte ogledalo preko 30.000 ljubiteljev, slečenih golih prvin penetrativno rožljave rockovske estetike hard rocka, prelitih z izdatno mero bluesovske erotike.
Na novem albumu se Stray Train postavljajo kot še zrelejša in še bolj osredotočena rockovska entiteta. »Blues From Hell – The Legend of the Courageous Five« deluje v tem oziru še bolj dovršeno, idejno razgibano in s še večjo dozo postreljanih nabojev prvinske rock'n'roll gravure. Nenazadnje je to tudi album, ki v produkciji grabi še bolj učinkovito in prepričljivo kot prvenec. Bend je dejansko želel iztisniti iz svojih kreativnih sokov maksimum. Tako je bil novi album posnet v studiu Wisseloord na Nizozemskem, kjer so snemali v svojih časih takšni velikani, kot med drugim Queen, U2 in Depeche Mode in številni drugi, pri čemer je za končno oblikovanje zvoka albuma poskrbel Ronald Prent, ki je v preteklosti sodeloval z Rammstein, Depeche Mode, Queensryche,...
V kolikor ne bi govorili o visoko izpiljeni kvaliteti posameznikov, ki tvorijo Stray Train, iz te moke zagotovo ne bi bilo kruha. Predstavljajte si podedovano neposrednost in nabrušeno drznost Led Zeppelin, dodano mrakobnost in obskurno estetiko The Cult, seveda je poleg zelo spretno zapakirana gizdavo pobalinska kontura kakšnih Guns N' Roses, če že ne Vain in zgodnjih Poison. Seveda pa bo struktura kompozicij, kot tudi nagroovana topla in organska zvočnost zelo, zelo domačna vsem, ki stavite kaj na zapuščino rocka sedemdesetih, medtem ko je bilo druženje z zvočno sorodnimi Blues Pills na nedavni skupni evropski turneji tako ali tako na moč dobrodošlo. Po uvodnem, našpičeno vibrantnem hard rock katalizatorju Electrified, sledi izredno močna kompozicija, lahko rečemo ena najbolj močnih na albumu, ki združuje pod isto streho pravzaprav vse elemente glasbenega vizionarstva skupine. To je izredna Heading for the Sun. Od tod ne čudi, da jo je skupina izbrala za predstavitveni single in zanjo posnela tudi video. Bend zelo dobro obvladuje funk kinetiko (Days Gone), posebno skrivnostno in skorajda usodno privlačno pa se razvija na albumu mistična Emona. Album vzdržuje tudi sicer v nadaljevanju visoko kakovostno konstanto!
Vokal Luke Lamuta je pravzaprav idealen za združevanje bluesovskega šarma in hair/glam rock/metal pobalinstva in eden glavnih nosilcev muzikaličnosti in grabežljive spevnosti refrenskih napevov, pa tudi popadljivosti samih kitic. Polno je strasti, emocije, instinkta, mehkobe, prodornosti in še česa. Vse to krasi vokalni izplen Luke Lamuta. Kitarist Jure Golobič znova dokazuje, kakšen as in mojster je, ko praši malho neverjetno domiselno konciznih in izpiljenih solaž v mid-eight pasažah, ki so same po sebi ena najprivlačnejših žlahtnin vsake izmed skladb. Posebno potenco in groove moment daje albumu vseskozi izredna kinetika in iskrivost ritem sekcije. Skratka, zvočni kontrasti, ki jih dostavljajo gradniki zvoka, so detajlno optimizirani. Album zgrabi takoj in v tem ne popušča. Angleški verzov so metrično več kot odlični in Stray Train sploh ne dajejo občutka, da so pravzaprav slovenski bend. V tem oziru postavljajo kakovostno letvico z ozirom na preostale slovenske rock skupine na nov, višji nivo.
Po tej plati je »Blues From Hell« zmagovito nadaljevanje zgodbe s prvenca in tako skupini odpira še bolj samozavestno in brezkompromisno duri do prepoznavnosti na mednarodnem glasbenem prizorišču. To je album, ki je kakovostno dejansko opremljen od glave do pete, z vsemi detajli velike zavzetosti poliranja in komponiranja. Po tej plati nosi izdelan karakter in potencial, da odstreli skupino v ligo vroče garde novovalovskih hardrock in blues revitalistov ter razširi skupini bazo oboževalcev na mednarodnem prizorišču. Ta album lahko dodamo pod žanrski predal hard rocka, je gotovo eden najboljših albumov, ki so izšli na domači sceni v letošnjem letu in album, ob katerem bodo tudi ljubitelji te glasbe v tujini na široko zastrigli z ušesi!
na vrh