Gallagher, Rory: Blueprint

Sredi leta 1972 je Gallagherjeva razposajena četica bluesovskih trubadurjev iz trio formata skorajda čez noč prerasla v komplet štirih ostro nabrušenih bojevnikov. Kar se Rorya tiče, kadrovska rošada nebi mogla priti v boljšem času. Po šestih letih intenzivnega švicanja v trio sekciji, kjer so kot glavna gonilna sila vselej prednjačile kitarske vragolije navihanega Irca, postaja prihod bobnarskega mojstra Rod de'Atha predvsem pa odličnega ex-killing floor klaviaturista Lou Martina vedno bolj dobrodošla prevetritev. Gallagher je tako vnovič pred izivom posebne sorte. Tokrat se premierno sooča s kompaktnim glasbenim kolektivom, ki pa poleg poslušljivosti premore tudi obilico neobrzdanega ustvarjalnega nagona in kar je najpomembneje, pravšnjo mero poguma ter svojeglave brezobzirnosti, ki le temu omogočata nemoteno razgaljanje lastnih zamislic in idej. Rezultat te uverture v pet let trajajočo odisejado, ki jo lahko danes nedvomno označimo za kitaristovo najplodovitejše obdobje, je Blueprint, vsemu pionirskemu entuziazmu navkljub presenetljivo osredotočen dokument, za glasbenika tipa Gallagher razpoloženjsko mogoče celo preveč rezerviran.

Blueprint je naslovu primerno album z močno poudarjenim "modrikastim" predznakom, ki Rorya predstavlja v tradicionalno odlični formi. Odpre ga potencialni favorit, v tej recimo temu zgodnji fazi kitaristove solo kariere, že tako pestrega koncertnega repertoarja. Walk On Hot Coals prekipeva od tipičnega Roryevega humorja in osupljive čutnosti gospodove kitarske igre. Več kot primeren trenutek za premierno razgaljanje premetenega podajanja Rodovih unikatnih ritmičnih vzorcev, katerih prefinjenost, intenziteta, predvsem pa karakterna neodvisnost iz Gallagherja že v uvodu iztisnejo plaz barvitih vzorcev njegove najboljše igre. Odrezavo obravnavanje bluesy motivov Rorya v raziskovanju korenin tega nepredvidljivega žanra s fantastično Baker's Blues pelje daleč stran od konvencionalnosti uvodne skladbe. Na račun humorja, predvsem pa dobrodušnega nagovarjanja Roryeve ustne harmonike dobiva s starim Big Bill Broonzy motivom Gallagherjeva glasbena podoba novo dimenzijo, ki jo v nadaljevanju krona predrzna, tokrat bolj rokersko obarvana zadeva Hands Off. Rory ostaja zvest tradiciji tudi z county naravnanim razgibavanjem skozi Race The Breeze in melanholično, s slideom diktirano If I Had A Reason, vrhunec tega prisrčno brezskrbnega pohajkovanja med nepreglednimi teksaškimi ravnicami pa predstavlja briljantno muhasti akustični inštrumental Unmilitary Two-Step, vnovičen slikovit prikaz Roryevega glasbenega humorja.

Blueprint se po zgledu svojih predhodnikov tudi tokrat ne uspe ogniti osredotočenemu poigravanju s tenkočutnimi tematikami. Ena teh je Daughter Of The Everglades, ki spada med najbolj melodične Gallagherjeve stvaritve, kjer do močnejšega izraza prvič prihaja doprinos "tipkarsko" izredno razpoloženega Lou Martina. Daughter Of The Everglades ponuja melanholičen vpogled v razdvojeno notranjost mladega Gallagherja, na kontrastno naravo katere, nas po "hščerinem" pretresljivem čustvenem izlivanju, do neke mere grobo opozarja tudi odrezava Seventh Son Of A Seventh Son, daleč najagresivnejša stvaritev tega navadnim smrtnikom in drugim anti blues orientiranim "strahopetcem" od vseh Gallagherjevih pesnitev verjetno najprivlačnejšega albuma, ki pa bi ob konkretnejši produkciji in racionalnejšem izkoriščanju nedvomnih kvalitet obeh "vajencev" lahko zvenel dosti bolje!