»Blue Horizon« je dvaindvajseti studijski album britanskih prog/hard rockovskih veličin Wishbone Ash in tretji zaporedni dosežek, katerega je posnela aktualna postava, kar se jim je nazadnje posrečilo v sedemdesetih. V tem času so Wishbone Ash pod vodstvom kitarista/pevca Andya Powella dobili legalizacijsko bitko okrog imena skupine, ki je potekala zaradi istoimenskega banda nekdanjega člana Martina Turnerja, tako da so se po tem lahko v miru posvetili koncertnim nastopom in ustvarjanju nove glasbe. Od prejšnjega studijskega albuma »Elegant Stealth« (2011) so minila tri leta, kar sicer ni veliko, pa vendar se je v skladateljskem smislu na »Blue Horizon« kar veliko spremenilo in to na boljše.
Končni rezultat je precej drugačna studijska stvaritev v primerjavi s precej udarno usmerjenim predhodnikom. Prva pomembna razlika je v tem, da »Blue Horizon« vsebuje precej bolj subtilne aranžmaje v primerjavi z »Elegant Stealth« in več 'retro' sedemdeseta pastoralnih viž, ki bodo marsikoga spomnila na 'stara dobra sedemdeseta', ko so bili Wishbone Ash na vrhuncu svoje ustvarjalne poti. No, po drugi strani se na posameznih stvaritvah še vedno najde dovolj trdorockerskih oziroma bluesovskih kitarskih pasaž, ki bodo najbolj razvnele tiste, ki Wishbone Ash slučajno dojemajo 'zgolj' kot trdorockerski band, pa še te so večinoma odigrane bolj kompleksno kot je bilo to običajno za njihove albume, ki so izšli v preteklem desetletju. Znamenite dualne kitarske harmonije, ki ne smejo manjkati na nobenem Wishbone Ash dosežku, so po zaslugi sanjskega kitarskega dueta Andy Powell in Muddy Manninen seveda vnovič tu, kar velja tudi za nostalgične vokalne vložke, ki so prav tako od nekdaj eden njihovih zaščitnih znakov.
Otvoritvena »Take It Back« je s svojimi pastoralnimi aranžmaji in keltsko atmosfero celo ena izmed najboljših stvaritev v zadnjih dvajsetih letih, saj vsebuje popolnoma 'retro sedemdeseta' zvokovni pristop, ki bo poslušalce vrnil nazaj v čas njihovega legendarnega, še danes najboljšega albuma »Argus« (1972). Eterični osredni aranžma je naphan z melanholičnimi kitarskimi linijami čez katere so speljane otožne vokalne harmonije pod poveljstvom neuničljivega Powella. V ozadju so celo slišni godalni aranžmaji, ki še povečajo dramatično atmosfero. Vsekakor presenetljivo progrockovsko obarvani uvod v album in obenem eno lepših presenečenj na »Blue Horizon«.
»Deep Blue«, katerega zaznamuje bluesovska kitarska fraza, je sicer nekoliko manj zanimiv dosežek, ki na račun mogočne kitarske fraze bolj osvetli njihovo trdorockersko plat, vendar bodo vsi ljubitelji dualnih kitarskih harmonij uživali v prebrisanih 'merjenjih moči' med Powellom in Manninenom. Izvrstni »Strange How Things Come Around« predstavlja prebrisan eksperiment združevanja klasičnih Wishbone Ash zvočnih prvin z eteričnimi ženskimi vokalnimi harmonijami, kar v kombinaciji ustvari prijetno in romantično atmosfero. Pomembno vlogo pri tem odigrajo tudi melodične bas linije v režiji Boba Skeata, medtem ko bobnar Joe Crabtree poskrbi za enega boljših časovnih prehodov na albumu, kjer potem 'zacvetijo' znamenite dualne kitarske harmonije.
»Being One« se ponaša s sproščenim vzdušjem in še enim imenitnim Powellovim pevskim vložkom, medtem ko subtilne kitarske pasaže utrejo pot relativno kompleksni inštrumentalni sekciji, kakršnih Wishbone Ash v zadnjem desetletju niso prav velikokrat priredili. Zaključna sekcija je prava paša za ušesa vseh ljubiteljev dualnih kitarskih kanonad. Nostalgični »Way Down South« s svojim melodičnorockerskim refrenom in pozitivistično atmosfero predstavlja še enega izmed »Blue Horizon« vrhuncev, pri čemer je najbolj razveseljivo in presenetljivo, kako mladostno band zveni na posameznih aranžmajih. Kitarske harmonije se pretakajo ravno ob pravih trenutkih, medtem ko subtilne ritmične nianse poskrbijo za nekaj skorajda kontemplativnih trenutkov.
Nivo subtilnosti se na odličnem »Tally Ho!«, kjer band spet uspešno obudi pastoralno magijo sedemdesetih, dvigne še za eno raven navzgor. Tudi tu vrhunec predstavlja mogočni refren, medtem ko melanholične kitarske fraze med posameznimi prehodi celo rahlo spominjajo na Deep Purple klasiko »Soldier of Fortune«. »Mary Jane« je razširjen izraz za znano opojno zel, pa tudi eno lepših angleških ženskih imen (tako je ime tudi dekletu priljubljenega Marvelovega superjunaka, ki tke mreže). Kljub temu pa gre v tem primeru za precej klišejski blues rocker s 'pozibavajočimi se' kitarskimi frazami, kar pomeni, da prestavlja enega manj zanimivih trenutkov na »Blue Horizon« in to kljub vsebnosti imenitnih dualnih kitarskih harmonij ter gastronomske kitarske solaže.
Ob naslovu skladbe, kakršna je »American Century«, je takoj jasno, da bo v primeru angleškega banda uporabljeno sarkastično, če že ne družbenokritično besedilo. Uvodne kitarske harmonije to pot zvenijo nekoliko obskurno, skorajda črno, nakar sledi pretkan prehod v melodično sekcijo ob kateri bodo uživali vsi ljubitelji klasičnih Wishbone Ash. Powellova vokalna predstava je, ob pomoči spremljevalnih pevskih linij, vnovič sanjska, medtem ko tercetne harmonije spet potegnejo na 'stare dobre čase'. Naslovna skladba, ki je speljana v srednjem tempu, je nekoliko bolj udarno naravnana, obenem pa gre tudi to pot za zabaven hibrid med progresivo in trdim rockom. To pomeni, da na tej kompoziciji ne manjka klasični Wishbone Ash nostalgični refren, pa tudi nekaj kompleksnih časovnih prehodov in daljših inštrumentalnih sekcij se najde na njej.
Zaključni »All There is To Say«, fantastični zaključek tega odličnega albuma, se odpre s keltskimi kitarskimi harmonijami in bobnarskim maršem, kar v navezi z rustikalno obarvanimi godali spominja na večer pred kočno bitko, medtem ko osredji rif nekoliko spominja na nesmrtno klasiko »Throw Down the Sword«, kar bo seveda najbolj vzradostilo vse dolgoletne pristaše. Subtilne kitarske harmonije in Powellov nekoliko bolj teatralni pevski pristop kot ponavadi so glavni 'krivci' za eno najbolj zanimivih Wishbone Ash kompozicij v dolgoletni karieri.
»Blue Horizon« se uvršča med najboljše Wishbone Ash albume sploh. Na določenih skladbah pa celo ujame spiritualno esenco klasične postave iz prve polovice sedemdesetih. Ravno to je tisto kar so Andy Powell in njegovi kameradi želeli doseči; ustvariti album, ki bo po dolgem času navdušil tudi vse tiste, ki so po klasičnih albumih iz sedemdesetih izgubili stik z njihovo glasbo in jim obenem približati tudi novejši material, kjer Wishbone Ash zvenijo kot moderen prog/težkorockerski band, vendar še vedno s svojim unikatnim, specifičnim zvokom (kar je najbolj pomembno). Tudi na »Blue Horizon« se, kot je že skoraj pravilo za to legendarno skupino, najdeta ena ali dve ne preveč navdahnjeni skladbi, ki bosta najbrž hitro odšli v pozabo, medtem ko se bodo najboljši dosežki na albumu že na naslednji koncertni turneji uvrstili med redne koncertne klasike. Wishbone Ash so torej z »Blue Horizon« dokazali, da po vseh teh desetletjih še vedno posedujejo visoko raven skladateljske inspiracije in sposobnosti za zvokovno osvežitev za kar si resnično zaslužijo globok priklon.
na vrh