Avstralske skupine se od nekdaj želijo dokazati z nečim posebnim, ki bi jih prikazale drugačne od prevladujoče komercialne scene. To se kaže seveda tudi pri skupinah, ki so bile navdihnjene pri progresivnih zasedbah. Avstralci so do sedaj opozorili s skupinami, kot so Karnivool, Alarum, Dead Letter Circus, Ne Obliviscaris pa še kakšna bi se našla. Nedvomno te skupine ne izstopajo z nekimi standardi, ki bi jih pripisali avtomatsko ameriškim skupinam.
Caligula's Horse niso novinci, a do pretirane pozornosti niso uspeli priti, namreč njihova promocija poprej ni bila tako vidna kot letos, ko je skupina stopila pod okrilje založbe Inside Out. Predvsem pa je s tem dobila pozornost še druga zasedba pevca Jima Greyja, Arcane, ki pa je bolj udarna kot Caligula's Horse. Caligula's Horse sicer uporabljajo metal elemente, a so v ospredje dali bolj alternativen rock. Kombinacija sicer ni nova, namreč v tem smislu so Američani ponudili že Rishloo in Fair to Midland.
Pričetek tretjega celovečernega albuma tega avstralskega kvinteta je sprva umirjen, ki se kasneje zbudi in pokaže svoje adute, kar se nadaljuje v skladbi Marigold. Deluje kot začetek kakšnega progresivnorockovksega konceptualnega albuma, ki napoveduje, da se bo na albumu še veliko zgodilo. V primeru Caligula's Horse bi se lahko trdilo, da je to res. Bloom se izkaže z osmimi raznolikimi skladbami, kjer se najdejo prijetni melodični predeli, ritmično bolj zahtevni predeli ali zasanjani deli, ki so bolj pomirjevalna narave. Caligula's Horse so sposobni napisati bolj komercialno usmerjeno skladbo s prijetnim refrenom, kot je Firelight ali pa bolj zahtevno, progresivno naravnano skladbo, kot je 9 minuta Dragonfly, pri kateri ni vse predvidljivo. Tu sicer še najbolj pridejo do izraza vokali Jima Greyja, ki si ob mirnih pasažah vzame prosto pot in pokaže precej smisla za sestavljanje linij. Caligula's Horse poleg umirjenosti v stilu Opeth, Riverside, pokažejo tudi nekaj smisla za udarnost, ki se kaže v riffih, ki simpatizirajo z djentom. Dober primer tega je skladba Rust. Sicer pa prevladujejo bolj rockovski prijemi, ki ne pogojujejo večinoma le kompleksnosti, a dajejo celoti neko rdečo nit. Kot zaključek skupina ponudi akustično Undergrowth, s katero daje vedeti, da jim tudi osladnost ni tuja, česar pa na srečo ni veliko.
Zvočna slika samega izdelka je več kot dobra. Ni glasbila, ki bi bilo v ozadju. Solaže kitaristov niso pretirane. Ritem sekcija pa je prijetno razgibana. Jim Grey s svojimi spevnimi vokali pokaže smisel za melodijo, čeprav bi na čase pričakovali kaj bolj agresivnega od njega, da bi udarni predeli mogoče bolj izstopili. Četudi pretiranega napredka, razen dopolnitve zvočne slike, napram predhodniku The Tide, The Thief & River's End ni zaznati, za Bloom ni smiselno trditi, da je skupina stagnirala.
Caligula's Horse so z Bloom ponovno pokazali svoj potencial in posebnost avstralske scene. Povezava alternativnega in progresivnega rocka deluje pri tej skupini smiselna in tudi obetavna, čeprav ne gre za neke hude inovacije.
na vrh