»Bloody Tourists« je bil šesti studijski album kultnih artrockovskih burkežev 10cc, unikatnega glasbenega kolektiva, ki skozi svojo pestro kariero ni nikoli nehal navduševati z neobičajno mešanico vabljive melodičnosti, kompleksnih aranžmajev ter klasičnega angleškega humorja, znotraj katerega ni manjkalo pikrega sarkazma. Klasična 10cc postava v kateri sta bila tudi večna zabavljača, bobnar Kevin Godley in kitarist/klaviaturist/pevec Lol Creme, je bila po letu 1976 že preteklost in v času »Bloody Tourists«, drugemu studijskemu dosežku po slovesu prej omenjene dvojice, sta imela pevec/kitarist Graham Gouldman in pevec/klaviaturist Eric Stewart (kasneje je združil moči tudi s sirom Paulom McCartneyem) vajeti banda že trdno v svojih rokah. Novo 10cc postavo so dopolnjevali še kitarist/klaviaturist Rick Fenn, bobnar/tolkalist Paul Burgess, bobnar/tolkalist Stuart Tosh in klaviaturist Duncan Mackay (kasneje je med drugimi sodeloval tudi s skupinami The Alan Parsons Project, Camel in Budgie). MacKay je zamenjal Tonya O'Maileya, ki je bil član 10cc samo na koncertnem albumu »Live And Let Live« (1977).
Osveženi 10cc si med snemanjem »Bloody Tourists«, ki je bil nekakšen kvazi-konceptualen album, saj večina besedil na njem govori o potovanjih tipičnega, zvezdavega in konservativnega angleškega turista po neznanih deželah (Jamajka, Tokio, Ocho Rios, Paradiž…), verjetno niso predstavljali, da bodo z »Dreadlock Holiday«, prvim singlom z albuma, zavzeli vrhove britanskih glasbenih lestvic ter s tem dosegli enega izmed vrhuncev svoje kariere. Daleč najbolj znana kompozicija na albumu je bila navdahnjena s potovanjem dveh glasbenikov po Barbadosu (besedilo sicer govori o Jamajki), kjer sta Eric Stewart in The Moody Blues kitarist/pevec Justin Hayward mes bližnjimi srečanji z lokalnim prebivalstvom doživela obilo neprijetnih dogodivščin.
V osnovi gre za lahkotno reggae skladbo v umirjenem tempu, toda ko se poslušalec nekoliko bolje poglobi v besedilo in posamezne aranžmaje ugotovi, da gre pravzaprav za jedko satiro na tipičnega 'belega človeka', ki se nikakor ne znajde sredi Jamajke. Vse skupaj je torej navdahnjeno po resničnih dogodkih, ko sta se omenjena glasbenika med potovanjem po Barbadosu srečala z nekim tatom. Slednji, okrašen z dredami, je od 'belega človeka' zahteval srebrno ogrlico, medtem ko ju je kasneje v hotelu obiskala tudi neka preprodajalka drog, tako da pestrih dogodivščin zlepa ni zmanjkalo. Reference na kriket, reggae in Jamajko v besedilu so poskus turista, da bi domačine na vsak način prepričal, kako mu je všeč njihov način življenja, čeprav gre le za navidezno priljudnost. Glavno vokalno pobudo je tu prevzel Eric Stewart, ki je na tovrsten način vnesel tudi nekaj avtobiografskega patosa in hkrati svoj slog petja dobro prilagodil tipičnemu reggae pristopu. Memorabilni refren, ki zlepa ne gre iz glave, je poskrbel za to, da je »Dreadlock Holiday« postal edini hit z »Bloody Tourists«.
Od tu naprej album prevzame precej bolj melanholične in resnobne ambientalne nianse o čemer se lahko poslušalec prepriča že na »For You And I«, kjer ne manjka posmeha na račun vseh vzponov in padcev ter pretirane emocionalnosti znotraj partnerske zveze. Tu se vnovič potrdi že pregovorno mojstrstvo te unikatne skupine za grajenje ganljivih vokalnih harmonij in polaganje prelestnih akustičnih aranžmajev, katere ves čas oplaja neutolažljiva melanholika. Vzdušje in splošni tempo albuma se nekoliko dvigneta na nepričakovano razigranemu »Take These Chains«, kjer je medsebojni odnos med partnerjema prikazan s precej bolj pozitivnega vidika. 10cc so bili v svojih besedilih vselej mojstri besedne igre in originalnih metafor, tako da je včasih kar precejšnja težava ugotoviti, kdaj brijejo norca iz liričnega subjekta in kdaj so povsem resni.
»Shock On The Tube (Don't Want Love)«, kjer po melanholičnem uvodu nenadoma nastopi prehod v temperamentno sekcijo, kar še zlasti velja za 'salonski' klavir in odrezave vokalne harmonije, vsebuje primer tipičnega 10cc besedila, ko večni sanjač v prvi osebi nenadoma nadomesti realnost s fantazijo. Hudomušni »Last Night« vsebuje še en primer avtobiografskega opisa, kjer je pripovedovalec/pevec, v tem primeru Graham Gouldman, razcepljen med izbiro dolgotrajne zveze in posteljne avanture za 'eno noč', kar je še ena sarkastična referenca na čedalje bolj površne medčloveške odnose znotraj sodobne kapitalistične družbe. »Anonymous Alcoholic« s svojo bluesy kitarsko pasažo in hudomušnimi klavirskimi ritmi vsebuje šaljivo besedilo o nekem pijančku, ki se znajde v tuji državi in nikakor ne more vzpostaviti ustreznega stika z barskim točajem, medtem ko se mu za hrbtom vsi posmehujejo. Približno na sredini zavladajo plesni ritmi s čimer se poudari nenadna eksotika prihoda v oddaljen kraj. Karibska tolkala, pihalni aranžmaji in elektronski zvok sintetizatorjev še poudarijo eksotično atmosfero.
»Reds In My Bed«, ki je izšel tudi kot single, vendar ni dosegel uvrstitve na glasbeno lestvico, čeprav je notri čutiti zaznaven The Beatles vpliv, je še en bridek posmeh disfunkcionalnemu medsebojnemu odnosu, medtem ko je romantični refren z lepimi vokalnimi harmoniji v ostrem nasprotju s siceršnjim ciničnim besedilom. Na glavnem vokalu se je tu izvrstno izkazal bobnar Stuart Tosh. Dober komercialni potencial je vseboval tudi »Lifeline«, še ena izrazito melodična, simpatična in nekoliko melanholična ljubezenska prigoda, kjer se band v besedilu dotakne domotožja in (navidezno) velike razdalje med dvema ljubimcema. Še posebno navdušijo krasni simfonični aranžmaji in svečan refren. Eterična balada »Tokyo« je najboljši možni poklon japonskim 10cc oboževalcem, saj gre za izjemno ganljivo in iskreno posvetilo japonskemu glavnemu mestu, kjer se še posebno izkaže Stewartov neutolažljivo melanholični vokal.
Od vseh del na »Bloody Tourists« je »Old Mister Time« tista kompozicija, ki, predvsem na račun besedila, zveni najbolj okrutno družbeno satirično, saj opisuje nevšečnosti starega potepuha, ki je nenehen predmet posmeha svoje bližnje okolice. Izmenjavanje vokalnih harmonij, svečanih simfoničnih okraskov in ostrih kitarskih fraz poteka na izjemno fluiden način, medtem ko se Stewart odlično vživi v vlogo godrnjavega in patetičnega starega klateža. »From Rochdale To Ocho Rios« pripoveduje o potovanju rock banda in spremstva med dolgotrajno turnejo, medtem ko lirično burkaštvo na račun številnih popotniških nezgod zavzame povsem nove dimenzije. V njem ne manjka tudi referenc na kultno hipijevsko skupino The Mamas & the Papas. Temu primerno zavladajo plesni, 'kalipso' ritmi in veseljaški napevi s čimer se še poveča vsesplošen občutek eksotičnega okoliša.
»Everything You Wanted To Know About!!!« vsebuje nekoliko bolj razdražen pevski pristop, saj besedilo tokrat predstavlja neusmiljen verbalen obračun s partnerko, potem ko se v razmerju nenadoma pokažejo prve razpoke. Osrednji aranžma zveni najbolj mračno od vseh na celotnem albumu s čimer 10cc še poudarijo nenadno zmago medsebojne odtujenosti. Ponovna izdaja »Bloody Tourists« iz leta 1997 vsebuje dodatno skladbo z naslovom »Nothing Can Move Me«, ki se slogovno odlično dopolnjuje z ostalimi kompozicijami na albumu, čeprav je strukturirana v nekoliko bolj 'bluesy' kitarskih in klavirskih smernicah. Protagonista v posmehljivem besedilu nič na svetu ne navduši tako kot rock'n'roll glasba, zaradi česar zanemari tudi svojo partnerko.
Prigode tipičnega, ignorantskega in vzvišenega angleškega turista, ki se s 'prazno glavo' znajde nekje v Karibih, nikoli niso zvenele tako zabavno kot na »Bloody Tourists«, enemu izmed ključnih albumov 10cc diskografije. Številne britanske skupine iz zlatega obdobja art rocka so razvile povsem svojstven način sarkastičnega cefranja sodobne družbe, a nobeni izmed njih ni to uspevalo na tako prisrčen, subtilen in včasih celo ganljiv način kot je to šlo od rok 10cc. V primeru, da bi zašli na samoten otok in bi potrebovali en sam samcat 10cc album, da vam dodatno razvedri razpoloženje, je edina logična izbira »Bloody Tourists« na čelu s svojim nepozabnim zimzelenom »Dreadlock Holiday«, najboljšo glasbeno turistično satiro vseh časov.
na vrh